Meje

 



Meje so naša opora, meje so naše varovalo. In meje lahko postavimo le sebi, ne drugemu, postavimo jih le okoli sebe. Včasih so te meje lahko preveč prepustne, spuščene, razpuščene in popustljive in drugič lahko iz njih naredimo zidove, skorajda trdnjavo. Takrat imamo najverjetneje v odnosih veliko težav, tudi na področju časa, denarja, osebnih ambicij, dela, prostih dejavnosti in na sploh skozi življenje. Meje nam dajejo mesto, občutek postavljenosti v svetu, prav tako dajejo mesto tudi drugemu poleg nas, saj brez njih pristen in povezan odnos sploh ni mogoč. Ljudje večkrat recejo:"Moram drugemu postaviti mejo."
V resnici to ni mogoče, drug si jo lahko postavi le sam, lahko ga v to vpeljemo s svojim načinom do sebe, to pa je tudi vse. Sočutje je mogoče šele ob meji, ko drugega prepoznamo kot drugačnega od sebe, zlivanje v smislu "vsi isti" ni sočutje.
Ljudje včasih o težavah z mejami poročajo na primer tako:"Rečem DA tam, kjer je v resnici NE." Kaj se skriva zares za tem? Je to zavestno, ker tisti trenutek ni mogoče drugače ali vsakdanji avtomatizem? Strah pred konflikti? Strah pred izgubo ljubezni? Strah pred zapuščenostjo? Kaj tako težko prenesemo s tem? Kaj ščitimo s to svojo držo, ki v resnici nikomur ne koristi, razen stari, prežeti vlogi žrtvene drže, ki kvečjemu kopiči jezo, ne pa resnične, odprte, pretočne ljubezni. V tem ni najti ljubezni, razen veliko prisile, dvojnosti, odmika.
Pri meji običajno naletimo na čustvo jeze. Če je ta močno prepovedana, nezaželjena, ji pripisujemo negativne lastnosti, bomo imeli podoben odnos tudi do same meje. Dobro je raziskati odnos do jeze, nekateri ljudje jo zamenjujejo z nasiljem, saj so takšno obliko spoznali skozi otroštvo.
Meja je naš osnovni gradnik in most do sebe ter hkrati do drugega človeka. Pokaže nam smer, razkrije resnične potrebe, resničnega sebe, ki ne rabi biti vkopan v krščanske podobe brezmadežnega in ugajajočega ter nasmejanega posameznika, ki odnosom ne koristi. Pristni odnosi od nas potrebujejo nekaj drugega in iskrena meja, ki drži odraslost v odgovorni drži do sebe in do drugih je ena izmed njih. Nekatere odnose držimo bližje, nekatere dlje, nekateri se tekom časa spreminjajo. Meja ni nekaj statičnega.
Bolj kot smo z njo pomirjeni in spravljeni, bolj blago in naravno se bo začela kazati skozi odnos, včasih tudi besede niso več potrebne, ko je ta dobro utelešena in sebi zares zaupamo.
Nekatere meje so trdne in takšne res potrebujejo biti, druge prožne in fleksibilne, odvisno od posameznika. Bolj je pomembno najti svoje ravnovesje ob tem in sopotnike, ki s tem resnično sovpadajo. Ravno izkušena meja je prvi korak, da se odnos sploh lahko začne vzpostavljati. Izhaja že iz zgodnjega otroštva, tako zgodnjega, da zavesti običajno spomin o tem ni dostopen. Tam so naši izviri, naše rane in naši viri. ***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več