Ines Majcen ~ Sidro oceana in zdravilne misli za vsakdan

Včasih trkaš na vrata, ker je tam drug človek, a odziva ni. Nič ti ni jasno, zdiš se samemu sebi nor. Zdi se, da je človek, vsaj vizualno, a v občutku človeka ni. Najverjetneje si naletel/a na osebo z narcistično osebnostno motnjo. Živeti z osebo s hudo osebnostno motnjo - narcizem, je lahko živi pekel, tudi za povsem običajnega človeka. Kdor je to doživel naključno na primer v službi, si lahko predstavlja, kakšna nočna mora je osebno življenje ob takšnem človeku, saj se zdi že nekaj ur nevzdržnih. Včasih, ko poslušam svoje klientke, jih občudujem in se iskreno čudim, kako so takšen vrtiljak sploh lahko preživele in ob tem še ohranile mehkobo, razsodnost, kakšno moč so potrebovale za to. Nemalokrat se poleg oseb z narcistično osebnostno motnjo znajdejo osebe, ki čutijo, so iskrene, rade ustrežejo, verjamejo v osnovno zaupanje, normalnost, mogoče imajo na kakšnem področju slabo samopodobo in veliko krivde, a so v glavnem pogovorljive, običajne osebe. Zato še toliko težje razumejo dinami...

Nekateri ljudje imajo res posebne talente. Intuitivna videnja in parapsihološke sposobnosti. Ni jih veliko. V resnici jih je ekstremno malo. Tako kot je malo zmagovalcev v razredu. In kasneje v družbi. Mlademu človeku je včasih potrebno prišepniti, da biti povprečen zadošča, da je lahko povprečen in kot tak tudi ljubljen in lahko takšen tudi ostane, lahko je v čem tudi podpovprečen, potem je mogoče potrebno krepiti z njim tisto dobro, uspešno, da ne odrašča s povoženo samopodobo. Če je v resnici nadpovprečen, pa ga bo življenje tako ali tako slej kot prej ustrezno nagradilo ne glede na spol ali narodno pripadnost in bo ta posebnost, nadpovprečnost sama tiščala naprej, ne glede na vse. Spomnimo se zgodovinskih genijev, slikarjev, nihče jih ni mogel zaustaviti, še nacizem ne in mnogokrat tudi posebne podpore niso bili deležni, mogoče jih je le tu in tam kdo opazil, verjel vanje, pa so vseeno prodirali naprej, v resnici ne oni, nekaj v njih je bilo močnejše. Včasih se nepotrebno trpljenje...

"Rekord bo že to, da v tej družbi ostanem normalen." Mlad človek, ki živi danes navadno in normalno življenje, v običajni družini, običajni in srednje uspešni, lahko misli, da je z njim nekaj narobe, čeprav ni. Na primer ne zanima ga preveč telefon, raje dela na kmetiji ali se potika zunaj, nima težnje po velikanski uspešni rasti, ni narcistično orientiran, z vrstniki v ustreznem odnosu, ustrezna morala, brez večjih prekrškov, tradicionalno vpet v svoj spol, nima posebnih bolezni in duševnih težav, povprečen v šoli. Skratka, več kot "dovolj dober" mlad človek se lahko sprašuje, če je kaj narobe z njim. Kaj je s to družbo? Bodi poseben, čeprav je že vsak pravzaprav poseben, ampak bodi še bolj poseben, ker to ni dovolj, čeprav niti ne razumeš kako poseben moraš biti, ker ni tega kompasa in smeri. Predvsem pa bodi srečen, a ne samo srečen, a najbolj srečen, čeprav nekje v sebi slutiš, da to sploh ni mogoče. In tako se rodi velikansko nepotrebno trpljenje. Zdi se, kot ...

Radost zares obstaja, ne le v iluziji. Je pa res, da običajno zahteva od nas več napora, saj je preživetvena, negativna čustva lažje doživeti in prihajajo skorajda avtomatsko. Tako bom v naslednjih tednih izvajala delavnice, ki bodo obsegale opismenjevanje o čustvih in telesu, saj sta slednja povezana. Freud je nekoč napisal, da sta največji potrati življenja neumnost. In bolezen. Nekateri ljudje preživijo v težkih boleznih cela svoja življenja. Medtem, ko se naša država sprašuje, zakaj primanjkuje zdravnikov, se je potrebno vprašati tudi obratno. Zakaj je toliko pacientov, zakaj je toliko bolnih? Pri teh usmeritvah je dobro biti pošten do sebe in se vprašati, katero pot bom izbral. Bo to običajna, preživetvena, osnovna pot, na kateri ne potrebujem biti motiviran za zadovoljnejše življenje ali bom izbral bolj kvalitetno življenje in na tej poti tudi vztrajal, kar zahteva tudi več motivacije za poglobitev.  Pomislite pri sebi, s kakšno lahkoto padete v neprijetna čustva in koliko na...

Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...

Včasih me kdo pozove, kaj je to sreča, če sreča sploh obstaja ali je to le novodobni produkt, ki se polni na policah in v psihi pritiska, da jo moramo imeti precej, neskončno in še več. Pa vendar, tista pristna sreča je blagostanje, o kateri so pisali že stari modreci, ki so se veliko spraševali o sebi, ni pa čisto jasno, če so to počeli le prestižni modreci ali tudi navadni ljudje. Sreča je to, da odkrivaš, kdo si zares. Se spomniš kakšnega trenutka, ko si to res bil? Ko je vse v tebi kipelo od sreče, presežek vsakdanjega? Ko je nekaj zavalovalo skozenj, te prešinilo in ti zašepetalo "to je moje mesto, to sem jaz"? Takšni glasovi so tihi, skriti pod preprogami, pod gnečo misli, ki ropotajo in se pretakajo sem ter tja, včasih te kličejo glasneje, s težjimi bremeni, kričijo in kričijo, da bi jih le slišal. Kot kričijo nekateri mladi, kričijo v pridnosti in na tiho ter nekega dne zakričijo s poskusom samomora, ki med vrsticami pravi: "Oče, mama, družba, me slišite, me vidi...

Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...

  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...

Včeraj sem spremljala zanimive prispevke predavateljice Vesne Vuk Godina, ki psihoanalizo poleg antropologije zelo dobro pozna. Med drugimi je omenjala, da odrasel človek ne izbere ugodja in tistega »fajn«, ampak izbere tisto, kar je prav, četudi te nihče ne gleda. V Sloveniji pri starejši populaciji opažam, da ima mnogo oseb preveč tistega »prav« in samo to, o tem potrebujejo ves čas spraševati tudi druge strokovnjake, na primer poznavalce vzgojnih tehnik, namesto, da bi kompas gradili v sebi in se spraševali o sebi. Nekateri ljudje so polni morale in je ravno to potrebno mehčati. Omenjena avtorica govori tudi o tem, da se slovenski človek ni znal nikoli v zgodovini nasloniti nase in držati hrbtenico. Ljudi brez krivde je malo, zelo malo, običajno je ravno obratno. Ja pa mogoče, da se ta populacija povečuje. Če rečem nekoliko banalno, pri avtoritarni vzgoji se je otrok bal, da bo izgubil ljubezen staršev, pri permisivni se starši bojijo izgubiti ljubezen otrok, kar je absurdno, ker ...

 "Moj sin je gej." Da lahko mama brezpogojno ljubi otroka, potrebuje očeta ali vsaj očima in širšo skupnost pomoči. Funkcionalnih in prisotnih odraslih očetov pa je v Sloveniji bore malo. Skorajda jih ni. Skupnost zamira. Potem mama ljubi in vzgaja in vse vmes. Otrok ostaja zmeden, ni razmejitve v psihi kaj je kaj in kdo je kdo. Notranji kompas je ena sama zmeda. Vse bolj tudi praznina, ker se v vse to vmešava še trg s svojim narcizmom, ki mu ni meja. Že dolgo nazaj sta se na razgovor zglasila precej tradicionalna starša »bivše Juge«. Zglasila sta se, ker nista vedela, kako se odzvati na zgoraj povedano resnico, ki je stresla družino in vse norme doma in še čez. Kulturno, versko in tudi osebno. Medtem, ko se je mati na eni strani v solzah in polna sočutja ukvarjala s tem, kako je moralo biti sinu, kako sam je moral biti, zakaj ji ni zaupal in kako ga je lahko spregledala, se je oče ukvarjal predvsem z družbenim priznanjem, ponosom in kako sina še sploh kdaj sprejeti. Mama...

  Ni ga večjega zaklada za človeka, kot je ljubeča in prisotna mama. In tudi ne hujšega pekla, če mama to ni bila . Bodisi je bila v prvih letih življenja hladna, neuglašena, odmaknjena, nekonsistentna, groba, zapuščala in prihajala ali pa je ljubila le uspehe svojega otroka, ne pa njega samega. Nekatere mame so svoje otroke tudi pretepale, še huje, spolno zlorabljale. Ni ga hujšega pekla, kot to, da tvoja mama zadane rane tvojemu telesu, od koder samopodoba skorajda ni več mogoča. Če človek vse to doživi, ostane poškodovan za vse življenje. Če je težko vse to sprejeti od očeta, je še toliko težje in bolj absurdno, da je počela mama, ki je v kolektivni psihi zapisana kot simbol ljubezni in sprejemanja. Mama bi naj bila edina oseba na tem svetu, ki te lahko ima brezpogojno rada. Včasih to nadomestijo varuške, babice, drugi, a prvotna rana ostaja. Pri svojem delu opažam, da slovenske matere mnogokrat ljubijo svoje otroke pogojno. Če boš pridna, če bodo lepe ocene, če bo dobra volja, ...

  Včasih gremo skozi brezvoljnost in praznino, četudi zunaj sije sonce. Včasih se v nas naseli zima, četudi zunaj utripa poletje. Zdi se, da svet divja naprej in da bi ga vendarle morali dohiteti. Dohiteti kaj? Pa saj v resnici ne gre nikamor. Včasih se nič več ne premika, zazdi se ti, da bi nekaj le moral premakniti, v tebi pa se zatika ena sama statika, ki ne mine. Doživel si izgubo, svet se vrti naprej, ti pa stojiš in stojiš, malo cepetaš, z drobnimi koraki. Včasih tudi za to ni čas. Kdaj in kdaj lahko tudi povsem obstaneš, se spomniš, koliko ciljev si dosegel in kako so trenutno tisti naprej brez slike. Mogoče jih ni, mogoče so megleni, mogoče je vse še vedno zavito v eno samo žalovanje, ki se še ne želi premikati naprej, saj se je nabralo preveč čustev, preveč razočaranj ali le preveč zaključkov, ki še ne zmorejo prehoda. Mogoče žalovanje želi le biti, gledati to praznino, ko ne deluje več vse, samo da se zapolni. Mogoče ne deluje več nič od tistega, kar si poznal. Ne moreš v...

  Obstaja vse več vezi, kjer so ženske uspešnejše od moških in lahko tudi mnogo več zaslužijo, celo na skrivaj preživljajo svoje moške. Socializacija gor ali dol, v psihi moškega ostane to kot poraz. Če rečemo v psihoanalitičnem žargonu, pride do kastracije moških. Izguba ponosa in načenja moško spoštovanje, če je moški ohranil še vsaj kaj normalnosti. Pušča jih v sramotenju in tako se tudi počutijo. Socializacija spolov je nekaj, globoka psiha pa nekaj drugega. Sever Evrope se mogoče zdi ideal, družbeno, kakšen vpliv ima ta individualizem na posameznike, kjer nihče več ne potrebuje drugega, pa je drugo vprašanje. Če so se mladi na to navadili, je še posebej nevzdržno za starejše moške. Denar ni samo denar in spol ni samo spol. Gor je pripeto nešteto simbolnih nezavednih svetov. Potem še zasledim zapis, da je potrebno moške poraziti tudi v spalnici. Saj me kar zmrazi. Pa kdo mora koga poraziti? A da bi se šli tekmo še tam? Hkrati se ženske sprašujejo, da ne razumejo, zakaj moškemu ...

  Danes smo se pogovarjali o tem, da ženske, ki smo si vzpostavile samostojno življenje (za kar je bilo potrebno vlagati veliko truda in napora), se tej moči ne moremo kar tako odreči in zdaj čez noč postati nebogljene, nemočne sirote, ker bi naj moška psiha to potrebovala in je sodoben svet spolov šel v maloro. V filmu Charming the hearts of men, ki sem ga omenjala v prejšnjem zapisu, se na koncu odvije še en pomenljiv prizor, ko vpliven politik izreče ženski, v katero se je zaljubil: "Sedaj me pa ne potrebuješ več." Ta pa mu odgovori: "Potrebujem ne, hočem pa." In takrat se njuna prava vez šele začne. Zakaj pa bi se kdo kar odrekel moči? A je to sploh potrebno? Mogoče je bolj pomembno preusmerjanje te, ko si neke cilje že dosegla. A ni lepo, da je to bilo mogoče in je družba le toliko razvita, da so nam neke pravice omogočene, v zahvalo našim prednicam. A ni to vredno ponosa, da smo zmogle nekaj ustvariti, fokusirati svojo pot do cilja. To je svojevrstno zadovoljs...