Prepoved normalnosti, bodi poseben

"Rekord bo že to, da v tej družbi ostanem normalen."

Mlad človek, ki živi danes navadno in normalno življenje, v običajni družini, običajni in srednje uspešni, lahko misli, da je z njim nekaj narobe, čeprav ni. Na primer ne zanima ga preveč telefon, raje dela na kmetiji ali se potika zunaj, nima težnje po velikanski uspešni rasti, ni narcistično orientiran, z vrstniki v ustreznem odnosu, ustrezna morala, brez večjih prekrškov, tradicionalno vpet v svoj spol, nima posebnih bolezni in duševnih težav, povprečen v šoli. Skratka, več kot "dovolj dober" mlad človek se lahko sprašuje, če je kaj narobe z njim. Kaj je s to družbo?

Bodi poseben, čeprav je že vsak pravzaprav poseben, ampak bodi še bolj poseben, ker to ni dovolj, čeprav niti ne razumeš kako poseben moraš biti, ker ni tega kompasa in smeri. Predvsem pa bodi srečen, a ne samo srečen, a najbolj srečen, čeprav nekje v sebi slutiš, da to sploh ni mogoče. In tako se rodi velikansko nepotrebno trpljenje.

Zdi se, kot bi se na posameznike to prilepilo iz družbe, ki želi dopovedati običajnemu mlademu človeku, da se mora spremeniti, izboljšati, popraviti, čeprav že povsem zadošča, biti brezmejen, brezmejen v težnji po uspehu, ves čas nekam napredovati, čeprav še sam ne ve kam, se uresničevati, čeprav tudi ne ve kam, biti najboljši, eden in edini, da se mu potrebuje ukloniti cel družben red, kot se mora nekaterim posameznikom, čeprav so mogoče v manjšini in tako se na sploh potrebuje družba ukloniti posameznikom in ne obratno. Narobe svet.

Nadjaz (vest) se zgradi v prvih šestih letih življenja, praviloma med četrtim in šestim letom starosti (če gledamo skozi psihoanalizo, je to tudi razrešitev Ojdipa, ko oče reče "ne smeš", te potegne stran od mame v svet in tako ti je kasneje jasno, kaj se sme in kaj ne, imaš kompas v sebi).

Nadjaz je vest, morala, prepovedi, tega je res lahko togo preveč, je preveč kaznovalen, trd, sodniški, težek in ga je kasneje v odraslosti mogoče mehčati, na primer s pomočjo terapije, lahko ga pa sploh ni in potem nimaš kaj mehčati. Če si ponotranjil pravila družbe, jih lahko kasneje prevetriš, vdahneš več fleksibilnosti, lahko jih pa tudi nisi, potem ni v tebi ničesar, na kar bi se lahko naslonil. Najprej greš notri in šele nato ven skozi razvoj, bi lahko rekli.

Mogoče je, da morale in vesti vate niso naselili. In tako postaneš na primer vedeževalec črne magije, kjer ti zakon sicer ne prepoveduje dejanja, samo morale nisi pa zgradil nobene in ti na vest ne more nihče potrkati, ker je nimaš in tako sploh ne razumeš, da je nekaj preprosto preveč, izprijeno in narobe. Terapija brez Nadjaza človeka ni mogoča, nimaš za kaj prijeti.

Danes se povsem običajni ljudje lahko počutijo, da to niso, da so napačni, neustrezni, neprimerni, skrajni, medtem ko se tisti, ki to res so, tako ne počutijo.

Mladi so kot vojska. Puberteta je razvojno vrstniško usmerjena. In pritiskom vrstnikom se je težko upreti, četudi so vrstniške zahteve še tako neumne in neustrezne. Pa vendar, pomembno se mi zdi gledati naprej, kaj bo temu človeku zares koristilo. Nekdo poskusi mehko drogo, eksperimentira in se pri tem ustavi, notranji glas mu reče "ne" ali pa ukrepajo starši, drug te zavore v sebi nima, sploh, če ga nihče ne gleda in gre čez in čez, v odvisnost in še čez, ker je odvisnost najverjetneje zgradil že zgodaj v otroštvu.

Opažam tudi fenomen, da so otroci podeželja lahko duševno, socialno na boljši stopnji razvoja, tudi gibalno, kot otroci mesta, kar se je v zadnjih letih spremenilo. Mogoče niso šolsko perfektno uspešni, a lahko so ravno tako ali še bolj zadovoljni in duševno zdravi, funkcionalni. Nekatere telefoni sploh ne zanimajo, materialno pretiravanje pa tudi ne kaj pretirano. To ni vzorec, ker ne govorim s toliko ljudmi, da bi lahko govorila o statistiki, govorim o opažanju, globinah, ki se kažejo skozi pogovore, ki niso svetovalni, ampak nekaj drugega.

Včasih se zdi, da se kvalitetna psihoterapija dokoplje do družbenih struktur, ki so vpete v psiho človeka in zaradi njih tudi trpi, skorajda bolj, kot iz osebnih problemov. Že Freud je napisal Nelagodje v kulturi, kjer se je skozi besedilo pomikal od osebnega v družbeno. Družbene strukture v sebi je potrebno doumeti, se jih osvoboditi, se do njih dokopati, pri čemer ti lahko pomaga le drug človek. Človek smo lahko šele ob drugem človeku, v njegovi razliki, pri čemer tudi spoznavamo, koliko ga lahko toleriramo in koliko lahko drug nas. Toleriramo se, ker smo različni, ne isti.

Vsake toliko se je potrebno spomniti, kje na poti so nam zares oprali možgane in zameglili realnost ter si pripovedovati: "Vredu sem, vredu človek sem, saj sem čisto vredu, kot človek". Stik z realnostjo je del odraslosti. In moja odraslost si želi, da mladi v tej družbi ne bi toliko trpeli. Vsaj ne po nepotrebnem.