Sodobne zablode

Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico.

Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel.

Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na enkrat, čez noč, ravno ob ločitvi, ko si na primer prevaral svojo ženo, kar si jo mogoče res, čeprav varanje nima nobene veze s pedofilijo, ker si varal z drugo odraslo osebo in se na enkrat zraven v paketu nalepi nate še to, da si pedofil. In potem sledijo sodišča, odtujevanje otrok in še kaj. Nočna mora, skratka. Družinske sodnice so velikokrat ženskega spola. Prav tako svetovalke pred sodišči.

Maščevanje, če ni potegnjeno iz sence, je huda reč, intenzivno in trpko čustvo, mnogokrat se obrne na konce in kraje, kjer mu ni mesta.

Toliko o spolu, ta dejstva so skoraj bolj matriarhat v dotični situaciji. In zelo slabi starši, ki si ne zaslužijo stika z otroki, so redki, takšni, ki so samo slabi, so skozi moje oči redki (droge, hudo nasilje, itd.).

Psihološko vemo, da spolne zlorabe obstajajo in tudi pedofilija. Pedofilija je redka, obstaja, a ne kar tako in zagotovo ne nastane ob ločitvi, ker takšne osebnostne poškodbe nastanejo mnogo prej in so iz enega čisto drugega bazena motenj.

Tisti, ki se srečujemo z ljudmi ob ločitvah, vidimo, koliko bolečine lahko prinese slednja na plan, še mnogo čustev, ki bivajo v starih, oddaljenih spominih, ki z dotičnim odnosom celo lahko nimajo nobene veze. Ženska se na enkrat zave, da je bila spolno zlorabljena v otroštvu, pokasiral pa je mož. Pametne ženske, ki se tega zavedajo, predelujejo to v ustreznem terapevtskem okolju ali na kake druge načine, ne deset let na sodišču.

Mislite, da vam bo "pravica" na sodišču odplaknila vso notranjo bolečino, še tisto iz osebne in kolektivne zgodovine, ki je v resnici najmočnejša? Ne bo je. Da vas bo "kdo je kriv" odrešilo vseh tegob? Ni krivda edino čustvo, ki obstaja. Nekaj bolečine lahko predelamo in z drugo se učimo zakrpano živeti.

Prestavljati vse stvari na sodišča je huda reč. Boli, je težko, nevzdržno, v tisti jezi in preziru bi najraje drugemu škodoval, kolikor je mogoče in še čez in se pri tem nikoli več ustavil. Normalno je, da v taki situaciji vse to čutiš.

Pa vendar, ob vsej tej bolečini imamo tu s seboj tudi sočutje. Izpoved. Besede. Kar izgovorim, obvladam. Imamo zavest. Zavoro. Ustvarjalnost. In moralni kompas. Tekmo pa lahko prestavimo v intelekt ali na športno igrišče, če že. ***