Ines Majcen ~ Sidro oceana in zdravilne misli za vsakdan

Terapevtski "Healing" (ne najdem boljše slovenske besede) ni hrup, ni drama. Dogaja se subtilno, lahko nezavedno, po mnogih letih terapije, sedenja s seboj in svojo bolečino. Včasih se napredka posameznik niti ne zaveda ali pa pride v zavest šele z zamikom. "You heal by becoming whole ~ light&dark, angel&demon" (Jung) 7 znakov po Jungu, da si prešel v fazo terapevtski "healing" 1.) The gift of solitude (dragocenost samote) ~ lahko v miru sediš s samim seboj, tudi uro in več skupaj ("you and your thoughts in one room"), lahko si sam brez osamljenosti, srečaš sebe znova in znova, pravega sebe s strahovi, resnico in senco, vzpostavi se samozdravilna introspekcija. Nekoč mi je klient ob koncu terapije dejal, da si je najbolj zapomnil moje besede, da se z negativnimi mislimi lahko znotraj sebe tudi igra, to je prepoznal kot zdravilo. 2.)Preteklost izgubi moč ("when the past loses its teeth") ~ stari trigerji izgubijo intenzivno moč, ...

 

  Preizkušam pristope (na sebi, teoretično in izkustveno), ki jih je Joe Dispenza razširil po svetu (so tudi znanstveno podkrepljeni). Poznam tudi kakšen primer, ko so si posamezniki pozdravili bolezen. V njegovem načinu vidim veliko potencialov, sem kar navdušena, imam pa hkrati tudi nekaj pomislekov. a) Kaj se zgodi z negativnimi emocijami, da kasneje ne prodrejo dvojno ven (bumerang), zaradi potlačitve, negacije, celo disociacije? Značilnost "svetnikov" je ravno slaba integracija pekla. Sicer je čustva res mogoče izpustiti, brez potlačitve ali pretiranega izraza, skozi opazovanje, to sem sprakticirala že sama na sebi. Pa vendar mi tu nekaj zmanjka. b) Kaj se zgodi z osebnostjo, saj se ravno ta razgradi, spreobrne skozi ta pristop? Je mogoče transformirati zgolj del, ne kar celoto, saj imamo polno tudi dobrih izkušenj, spominov? c) Pogrešam pojem integracije, priključitev starega v novo, zakaj je potreben tako radikalen izbris? d) Kaj se zgodi s pristnostjo posameznika? Za ...

  Skozi svoje delo spoznam različne posameznike, različnih statusov, ver, izhodišč, izobrazbenih stanj, od čistilke do doktorjev znanosti, itd. Neverjetno je spoznanje, kako preživetvena mentaliteta mnogokrat ni veliko ali nujno odvisna od zunanjih okoliščin, je bolj plod zgodovine. Na primer nekdo se je že zdavnaj izkopal iz revščine, takšne in drugačne in se še vedno lahko počuti nesamozavesten, ujet, podhranjen, brez potreb, priložnosti, itd. Je to naše skupno, kolektivno stanje? V strahu od jutra do večera, neprespan zaradi strahu, ki ne najde več mesta v sedanjosti, je zgolj spomin preteklosti. Pogled na svet gre skozi našo prizmo, ki ni nujno "realna". Spomine, kjer se zatikamo, je mogoče osvestiti, preoblikovati, osvoboditi, iz njih narediti ideje, alternative, včasih zlato. Res je, da se nikoli povsem ne očistijo, saj bi potem zapadli v brezhibni perfekcionizem, je pa mogoče skozi življenje lažje in bolj odprto zadihati ter nepotrebno trpljenje zmanjšati, odpraviti, d...

  Razmišljam o kritiki. Že res, da neprestana kritika ubija duha in da potrebuje protiutež, ustrezne pohvale. Pa vendar se tudi preko kritike zavemo, učimo, napredujemo. Nekaj zornih kotov: - kritika je priložnost za učenje - kritika je izhodišče za dialog, izmenjavo in pogajanje - kritiko lahko zavrneš ali sprejmeš, sam oceniš, lahko tudi več pove o tistemu, ki jo izgovarja - do kritike si lahko nevtralen, lahko je zgolj podatek, informacija - kritika ni osebni napad, nekaj osebnega, še vedno si nadvse vreden in vredu človek, kot je tudi tisti, ki kritiko izgovarja - če sprejmeš kritiko drugega, si lahko privoščiš tudi sam pokritizirati drugega - s posamezniki, ki so neprestano osebno užaljeni, je težko komunicirati, sploh pristno, saj se ves čas osredinjajo nase - če želiš, da te več hvalijo, predvsem veliko hvali, pohvali druge, to deluje blagodejno, spodbudno; past je, da postaneš od odziva preveč odvisen - kritika je priložnost za igro, igrivost

  Oprosti si, ko nisi znal, čeprav si želel znati. Oprosti si zmote, ko nisi vedel, prav zaradi teh pekočih izkušenj danes veš. Oprosti si besede, ki so deževale na nepravih mestih in niso uzrle luči. Oprosti si kup napačnih odločitev, ki jim nisi bil kos, čeprav si dal vse od sebe. Oprosti si nadutosti, ko izgubil si kompas pred seboj. Dal si, kar si nekoč vedel in znal. Včasih zgrešil, drugič pozabil, spregledal, mogoče ranil in zbesnel. Oprosti si vse to, krivda te bo pokopala. Krivda ni pot svetilnika, je mnogokrat zgolj odveč, tvoj star spomin, ki ti jemlje sodobno energijo, s katero bi lahko ustvarjal novega človeka in nov svet. Oprosti si vse to, da te lahko doleti komet optimizma, pozitivnih sodelovanj, te zaobjame blažena ljubezen do sebe in bližnjih, pogum, ki te naravno kliče in novi koraki, ki tečejo naprej. Včasih se plazijo, drugič hodijo, kdaj ponižno pokleknejo in naslednjič poletijo. Ko delaš skozi svojo naravo, ne more biti nič narobe. Takrat le deluješ. Oprosti s...

  Včasih bi posamezniki reševali kaj iz entuziazma. Prišli do duhovnosti, miru, spremembe, utelešenosti, stika s seboj na hitro, preko trenutnega navdiha. Entuziazem je dobro izhodišče, popestri dan in prenovo, a rodovitno zalivanje je bližje kompostu, redni predelavi, dan za dnem. Zahteva disciplino. Disciplino v smislu posvečanja, ne avtomatizma. Naš telesni regulacijski sistem zahteva pozornost, temeljito skrb, dan za dnem. Tudi mišice se ne oblikujejo kar same od sebe, tako se tudi ne zavestna hvaležnost in globinska notranja ljubezen. Za vsebino je potrebna disciplina, okvir. Trening, čeprav je blažje od treninga, je trening. Spoznavam, da človek brez discipline težko osvoji karkoli. Marsikaj je mogoče psihično preseči, a če posameznik skozi odraščanje vase ni naselil osnovne vztrajnosti, na "prenovo" niti ne bo prihajal. Lahko preneha ob prvem hitrem navdihu, stik s telesom pa zahteva ogromno posvečanja, zavestnega, prizemljenega, rednega. Vsak dan znova. Kot kakšno dru...

  Včasih pride tisti obdarjen občutek, da je vse na svojem mestu. Kot je govoril naš profesor, topel in živ trebuh je znak vitalne energije, tam je zakladnica zdravja. In boki so zakladnica užitka. Ne teče mnogo plesnih korakov kar tako ravno skozi boke. In utelešena sprememba je edina sprememba, ki zadane zares. In ta ni mogoča pod brzino in hitrostjo, saj mentalni svet lahko prehiteva, kot prehiteva tehnologija vse sposobnosti posameznika. Prehiteva, a cena prehitevanja ima tudi drugo, senčno plat. Skrite bolezni, mentalni brodolom, pohojene vrednote, odmik od sebe in svojega bistva, občutja samega sebe in drugih. Začasne spremembe, ki skorajda več odnesejo kot trdnega prinesejo, četudi se zdijo nenaden trans, so mnogokrat le puhla praznina. Utelešena sprememba tudi niso tehnike, kot tudi duhovna moč ni skupek sodobnih tehnik od korakanja okoli ognja do šamanskih zvokov. Vse to je lahko vstop v sprostitev, a duhovna, psihična moč zahteva posvečanje, presega urnike in navodila ter...

  Odrekel si se bolečini in tako postal ravnodušen. Odrekel si se ljubezni, da te ne bi bolelo. Pristal si na to, da ne čutiš več. Občutenje prikliče oboje, ne vzame le ene plati, pokaže celoto. Pokaže vse tisto, kar bi najraje spregledal, zamolčal in vse tisto, kar te nagrajuje v zaklade in zlato. Blato in zlato. Hvaležnost in jeza. Meje, ki ne potrebujejo zavračati, dovolj je, če ostanejo meje, ki pokažejo razliko in opozorijo na razpoko. Šele skozi občuteno mejo vidimo drugega, šele tam vzkali spoznanje in tisto trdno pretakanje, ki je tekoče, a hkrati zavezano večnosti. Ne boj se želje, ne dvomi vanjo, naj prodre na površje, ko se zaveš njenega mesta.***