Svetniški in peklenski del

 

Skozi svoje delo spoznam različne posameznike, različnih statusov, ver, izhodišč, izobrazbenih stanj, od čistilke do doktorjev znanosti, itd.
Neverjetno je spoznanje, kako preživetvena mentaliteta mnogokrat ni veliko ali nujno odvisna od zunanjih okoliščin, je bolj plod zgodovine. Na primer nekdo se je že zdavnaj izkopal iz revščine, takšne in drugačne in se še vedno lahko počuti nesamozavesten, ujet, podhranjen, brez potreb, priložnosti, itd. Je to naše skupno, kolektivno stanje? V strahu od jutra do večera, neprespan zaradi strahu, ki ne najde več mesta v sedanjosti, je zgolj spomin preteklosti. Pogled na svet gre skozi našo prizmo, ki ni nujno "realna".
Spomine, kjer se zatikamo, je mogoče osvestiti, preoblikovati, osvoboditi, iz njih narediti ideje, alternative, včasih zlato. Res je, da se nikoli povsem ne očistijo, saj bi potem zapadli v brezhibni perfekcionizem, je pa mogoče skozi življenje lažje in bolj odprto zadihati ter nepotrebno trpljenje zmanjšati, odpraviti, da ostane zgolj tisto, univerzalno. V kolikor kdo nadaljuje v nadgradnji duhovne distance, pa je mogoče tudi to preseči.
Problem "svetnikov" vidim v tem, da spregledajo pekel v sebi, v želji po duhovnosti, pri čemer ravno peklenski del trosijo naokoli, nehote, nezavedno. V nas je svetnik in je pekel, o peklu pa nekateri pravijo, da zna biti tam toplo, kontroverzno in zanimivo.
Nadaljujem v naslednjem zapisu ~ PRISTOP Dispenze...

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Zlata kletka

Slika
Včasih trkaš na vrata, ker je tam drug človek, a odziva ni. Nič ti ni jasno, zdiš se samemu sebi nor. Zdi se, da je človek, vsaj vizualno, a v občutku človeka ni. Najverjetneje si naletel/a na osebo z narcistično osebnostno motnjo. Živeti z osebo s hudo osebnostno motnjo - narcizem, je lahko živi pekel, tudi za povsem običajnega človeka. Kdor je to doživel naključno na primer v službi, si lahko predstavlja, kakšna nočna mora je osebno življenje ob takšnem človeku, saj se zdi že nekaj ur nevzdržnih. Včasih, ko poslušam svoje klientke, jih občudujem in se iskreno čudim, kako so takšen vrtiljak sploh lahko preživele in ob tem še ohranile mehkobo, razsodnost, kakšno moč so potrebovale za to. Nemalokrat se poleg oseb z narcistično osebnostno motnjo znajdejo osebe, ki čutijo, so iskrene, rade ustrežejo, verjamejo v osnovno zaupanje, normalnost, mogoče imajo na kakšnem področju slabo samopodobo in veliko krivde, a so v glavnem pogovorljive, običajne osebe. Zato še toliko težje razumejo dinami...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več