Zlata kletka

Včasih trkaš na vrata, ker je tam drug človek, a odziva ni. Nič ti ni jasno, zdiš se samemu sebi nor. Zdi se, da je človek, vsaj vizualno, a v občutku človeka ni. Najverjetneje si naletel/a na osebo z narcistično osebnostno motnjo.

Živeti z osebo s hudo osebnostno motnjo - narcizem, je lahko živi pekel, tudi za povsem običajnega človeka. Kdor je to doživel naključno na primer v službi, si lahko predstavlja, kakšna nočna mora je osebno življenje ob takšnem človeku, saj se zdi že nekaj ur nevzdržnih. Včasih, ko poslušam svoje klientke, jih občudujem in se iskreno čudim, kako so takšen vrtiljak sploh lahko preživele in ob tem še ohranile mehkobo, razsodnost, kakšno moč so potrebovale za to.

Nemalokrat se poleg oseb z narcistično osebnostno motnjo znajdejo osebe, ki čutijo, so iskrene, rade ustrežejo, verjamejo v osnovno zaupanje, normalnost, mogoče imajo na kakšnem področju slabo samopodobo in veliko krivde, a so v glavnem pogovorljive, običajne osebe. Zato še toliko težje razumejo dinamiko osebnostnih motenj, ker je tako zelo drugačna in drugačna je zares. Kakor da se na njihovih čustvih, senzibilnosti polnijo, polnijo praznino, ki je brezno brezmejnega in škodljivosti. Paradoksno pa je, da hkrati želijo ravno to uničiti, ker ne zmorejo gledati pristnih čustev, saj s tem doživljajo, da so izničeni in vidijo svojo praznino, kar jih preveč ogroža. Zato želijo izničiti drugega, da se ta začne spraševati "kaj je narobe z menoj" in s tem ponovno dobijo moč.

Opravičila ne poznajo. Ta običajna oseba si mogoče želi verjeti, da je normalen pogovor mogoč, a velikokrat ni, saj običajno ljudje delujemo drugače. Na primer drugega človeka ne pustimo kar tako v trpljenju, ko ga ta izraža, še najmanj, če smo ga hote ali nehote povzročili sami. Ne povzročamo mu tega, ampak želimo poskrbeti ali pa nam vsaj nekaj potrka na čut. Na vest. Običajno imamo naraven vzgib skrbi, sočutja, drugega ne delamo nerazsodnega, norega in smo potem ob tem še brezbrižni, brez kančka odgovornosti. Pri ljudeh s to motnjo tega ne boste dobili, lahko se postavite na zobe, a povezanosti ne bo, ker niso dovzetni za čustvene izkušnje drugih, okrnjena je kapaciteta za emocionalno intimnost. Ne, ker ne želijo, niso je zmožni. Šepajo tudi moralne vrednote, odnosi so površni in nestabilni, seksualnost se ne more povezati v odnos.

Običajno ljudje okoli njih iščejo pomoč, oni sami redko, razen pod kakšnim hudim ultimatom. Nemalokrat so tudi zaželjeni člani družbe na vplivnih položajih, okolica ne razume resnične dinamike.

Osebnostna motnja še ni enako kot zametki narcizma, ki je lahko povsem zdrav del dobre samozavesti, običajno smo vsi malo nekaj, malo drugo, tako je sestavljena zrelejša, običajna osebnost. Pri osebnostni narcistični motnji gre za mnogo bolj skrajne oblike doživljanja, ki jih običajen človek težko razume in se poleg počuti kakor v norišnici, kaosu, danes ta ekstrem občudovanja, jutri že drug ekstrem poniževanja, razvrednotenja, nobene osnovne varnosti, saj odgovornosti do sočloveka ne čutijo, sočutja za trpljenje drugih tudi ne, jih ne gane, je zgolj narejeno, ne pristno. Skrita senca narcizma je mnogokrat depresija in obratno, zato se mnogokrat znajdeta v paru skupaj nekdo, ki ima osebnostno narcistično motnjo in drug, ki je depresiven. Lahko bi rekli, da drug v paru potrebuje razviti več navdušenja, samozavesti, sebičnosti, pravzaprav narcizma, da se lahko izkoplje iz takšne dinamike. Običajni dialogi so oteženi, saj za to potrebujemo osnovno sočutje, uvid, priznavanje svojega deleža, čustev, oseba z narcistično osebnostno motnjo pa tega ne zmore.

Ne predlagam razčiščevanja, ker običajno ni mogoče. Tudi partnerske terapije večinoma niso smiselne. Najbolje bo, da limone stisneš v dobro limonado, se razmejiš in poiščeš pomoč tam, kjer je mogoča.

Dobra stran je, da običajno drug, ki je vse to doživljal, na terapiji dosega napredke, je terapevtsko primeren sogovornik, četudi je proces lahko dolgotrajen, je vreden.