Kultura zmagovalcev

Nekateri ljudje imajo res posebne talente. Intuitivna videnja in parapsihološke sposobnosti. Ni jih veliko. V resnici jih je ekstremno malo. Tako kot je malo zmagovalcev v razredu. In kasneje v družbi.

Mlademu človeku je včasih potrebno prišepniti, da biti povprečen zadošča, da je lahko povprečen in kot tak tudi ljubljen in lahko takšen tudi ostane, lahko je v čem tudi podpovprečen, potem je mogoče potrebno krepiti z njim tisto dobro, uspešno, da ne odrašča s povoženo samopodobo. Če je v resnici nadpovprečen, pa ga bo življenje tako ali tako slej kot prej ustrezno nagradilo ne glede na spol ali narodno pripadnost in bo ta posebnost, nadpovprečnost sama tiščala naprej, ne glede na vse. Spomnimo se zgodovinskih genijev, slikarjev, nihče jih ni mogel zaustaviti, še nacizem ne in mnogokrat tudi posebne podpore niso bili deležni, mogoče jih je le tu in tam kdo opazil, verjel vanje, pa so vseeno prodirali naprej, v resnici ne oni, nekaj v njih je bilo močnejše.

Včasih se nepotrebno trpljenje ob znižanih, bolj realnih pričakovanjih hitro in preprosto razblini, četudi včasih ta niso takoj povsem mogoča, se razblinjajo postopoma. To ne pomeni, da se odrekamo zaupanju, optimizmu v življenje, navdušenju, tudi občudovanju, sploh do nekoga, ki ga imamo radi in ki se v resnici razvije v prvem letu ljubeznivosti z mamo, če se je ta razvila in ciljem, ki jim sledimo. Gre za to, da vse skupaj povežemo z realnostjo, posvečanjem, svojimi realnimi dejanji, ki niso samo napihnjena v zraku kot balon, ampak se oprijemajo tal. Realnost včasih res ni povsem predvidljiva, mnogokrat pa je, včasih se zdi, da drobni vzorci zdaj napovedujejo, kaj se bo zgodilo naprej.

Luka Dončić zares obstaja in je hkrati tudi samo eden. In včasih si mlada ženska želi postati "le" gospodinja in živeti zadovoljno zasebnost ob skrbnem partnerju in roditi tri otroke, brez kariere, čeprav ji družba na vsakem vogalu dopoveduje, da je visoka, najvišja kariera pot do brezmejne sreče in pravic, drugače nisi vreden nič, za žensko in moškega nujno potrebna, drugače ne preživiš in nisi srečen, čeprav je realno jasno, da sta visok status in kariera z veliko denarja mogoče res pot do moči, vsaj za določen čas, ne pa nujno pot do sreče. To pričajo tudi tisti, ki so kariero dosegli.

Življenje ima pot, nekakšen svoj princip znotraj vsega.

Ena boljših definicij odraslosti, ki sem jo v zadnjem času zasledila, pa se glasi: "Srce imam na levi, pišem z desno in glavo imam na sredini."