Glas mladega človeka

Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn"

Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce?

Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer deliti, saj, če jo deliš, razbliniš tisto »fajn«, torej zamaješ cel sistem. Pristna radost do življenja, tisti pravi občutek radosti nima s »fajn« skorajda nobene veze, mnogokrat zahteva tudi več napora, smisla, odloženega zadovoljstva in iskrenosti ter tudi ni z nami ves čas in je tudi to povsem vredu, ker je to eden večjih pritiskov, da mora biti mladim "ves čas fajn". Hipna zadovoljitev je tudi pot do odvisnosti.

Se spomnite tistega občutka, planinci, ko se povzpeš na vrh gore in koliko zahtevne poti je pred tem, včasih tudi priprav in potem čutiš tisto radost na vrhu, ena sama radost? To je nekaj čisto drugega kakor hipna zadovoljitev, na primer z drogami.

Če bi vstopili v svet mladega človeka, bi mogoče slišali tole:« Oče, mama, ne potrebujem vrhunskih počitnic, tudi ne brezhibne peščene plaže, četudi je kdaj lepo tudi to doživeti in videti, da sta nekaj dosegla, potrebujem predvsem to, da me vidita, ne mojih uspehov, mene. Da sta tu, ko vaju potrebujem. Ne potrebujeta biti tu ves čas, ker nisem več dojenček in zmorem marsikaj samostojno, a da sta tu, ko vaju zares potrebujem in to ni ves čas, ker me s tem dušita. Le takrat, ko se mi zatakne, da se lahko oprem na vajino odraslost, ko nimam odgovorov, ker še odraščam in vsega še ne vem, zato delam napake, da se lahko iz njih učim, kot jih delata tudi vidva. In učim se lahko, ko sem povezan. Le opravičita se kdaj in kdaj za svoje zmote, da vidim, da sta tudi vidva človeka, ki bosta zmogla držati prostor zame, četudi ne popolno. Povejta mi, da se nista ločila, ker sem nagajal, ampak ker vidva nista znala drugače in sta v tem videla najboljšo rešitev. Povejta mi, da bosta kljub bolečini še vedno ostala starša in tako bom lahko sprejel, da tudi razhodi in težave niso konec sveta. Pokažita mi, da me imata rada, da mi bosta stala ob strani in me bodrila, ko se bom izgubil, ko me bo strah in ne bom vedel kam naprej. Oče, tudi tvoja stroga in trdna meja me ne bo pokopala, pokopalo me bo zapuščanje. Še vedno te bom imel rad, naj te ne bo strah tega, četudi ne boš všečen, jaz rabim mejo, ker mi to daje varnost, da se ne izgubim v tem zmedenem svetu, da sem zaščiten in da se pripravim na ta svet s kompasom v sebi. In mama, imej me rada, ne glede na vse, to je več kot dovolj, tako bom lahko imel rad tudi mile dele sebe, celega sebe. Hitro odraščam, kmalu me ne bo več doma in nihče drug mi ne more dati popotnice za ta negotov svet, kot le vidva. Predvsem pa, želim si vaju videti kdaj in kdaj, radostna. Tako se učim, da življenje ni le muka, čeprav je tudi to, je tudi radost.«