Psihični paradoksi

Včasih me kdo pozove, kaj je to sreča, če sreča sploh obstaja ali je to le novodobni produkt, ki se polni na policah in v psihi pritiska, da jo moramo imeti precej, neskončno in še več. Pa vendar, tista pristna sreča je blagostanje, o kateri so pisali že stari modreci, ki so se veliko spraševali o sebi, ni pa čisto jasno, če so to počeli le prestižni modreci ali tudi navadni ljudje. Sreča je to, da odkrivaš, kdo si zares.

Se spomniš kakšnega trenutka, ko si to res bil? Ko je vse v tebi kipelo od sreče, presežek vsakdanjega? Ko je nekaj zavalovalo skozenj, te prešinilo in ti zašepetalo "to je moje mesto, to sem jaz"? Takšni glasovi so tihi, skriti pod preprogami, pod gnečo misli, ki ropotajo in se pretakajo sem ter tja, včasih te kličejo glasneje, s težjimi bremeni, kričijo in kričijo, da bi jih le slišal. Kot kričijo nekateri mladi, kričijo v pridnosti in na tiho ter nekega dne zakričijo s poskusom samomora, ki med vrsticami pravi: "Oče, mama, družba, me slišite, me vidite, tu sem, poln bolečine in obupa, ne zmorem več."

Dovoljenje, da ne zmoremo, pa paradoksno odpre mehka polja za to, da zmoremo. Kotički se odprejo na nove načine, s priznanjem nemoči šele zadihajo in ustvarijo nove struge, kjer čeri spotikajo stopala manj trpko in z več nežnosti do sebe ter drugih. 

Ko sprejmeš nemoč, ni nič več težko. Kakšen psihični paradoks. Ko sprejmeš nemoč, ni nič več težko. Kolikokrat se vam je zgodilo, da se je nekaj spremenilo v trenutku, ko ste se temu odrekli? Ali šele takrat, ko ste tekoči dogodek šele zares sprejeli? Morda bili nemirni in ravno v tem nemiru zagledali mirno gladino, ki ni več pritiskala, odnašala, se ne bojevala, ne ugašala in tudi ne prižigala? Nemoč do kosti, bi lahko opisali. Nemoč do kosti, ki v polnosti privabi misel, da saj gre vse naprej, četudi se je v dušo naselila zima, ki je niti poletje več ne stopi, gre v resnici vse naprej, le ritem ni več točno tak, kot bi ga želel sam voditi. 

Se ti je kdaj zgodil ta preobrat, ko si se vdal in sprejel nemoč in pomoč, skorajda iz obupa, da se ne more nič več spremeniti in šele takrat ugledal moč, tisto resnico, vso z močjo prebujeno?

Sreča je to, da nas ima nekdo rad, da je nekomu mar, da nam nekdo globoko prisluhne, se trudi, četudi ne zna, poskuša videti, četudi se mu zatika. In mi se odzivamo nazaj, toleriramo razliko, četudi je drug drugačen, poskušamo, ker nam je mar. Sreča je to, da se posvečamo nečemu, smislu, višjemu in šele, ko se posvečamo, se pojavi sreča. Trud je ravno v posvečanju. In mladi kličejo to, ko obupano kršijo norme, v molku vabijo in iščejo prostor, kjer lahko priznajo svojo resnico, četudi ni lahka. Nekateri si celo želijo odvzeti svoje dragoceno življenje, ki se v polnosti ni še niti začelo, ker so se znašli sami, samotni in zapuščeni in sami ne želijo več biti.

Včasih se življenje tam, na robu, na razpokah, šele resnično začne.***