Načelo ugodja in načelo realnosti

Včeraj sem spremljala zanimive prispevke predavateljice Vesne Vuk Godina, ki psihoanalizo poleg antropologije zelo dobro pozna. Med drugimi je omenjala, da odrasel človek ne izbere ugodja in tistega »fajn«, ampak izbere tisto, kar je prav, četudi te nihče ne gleda. V Sloveniji pri starejši populaciji opažam, da ima mnogo oseb preveč tistega »prav« in samo to, o tem potrebujejo ves čas spraševati tudi druge strokovnjake, na primer poznavalce vzgojnih tehnik, namesto, da bi kompas gradili v sebi in se spraševali o sebi. Nekateri ljudje so polni morale in je ravno to potrebno mehčati. Omenjena avtorica govori tudi o tem, da se slovenski človek ni znal nikoli v zgodovini nasloniti nase in držati hrbtenico.

Ljudi brez krivde je malo, zelo malo, običajno je ravno obratno. Ja pa mogoče, da se ta populacija povečuje. Če rečem nekoliko banalno, pri avtoritarni vzgoji se je otrok bal, da bo izgubil ljubezen staršev, pri permisivni se starši bojijo izgubiti ljubezen otrok, kar je absurdno, ker to v praksi skorajda ni mogoče in potem imamo čuječe, zavestno starševstvo, kjer ni več večjega strahu pred izgubo ljubezni, na nobeni strani.

V psihoterapiji je zadnja faza integracija, torej tudi nekakšna integracija ugodja in »prav«. Človek začne znotraj sebe spoznavati ta »prav«, navodila za življenje. In hkrati si tudi več ne zatira besed, strasti, ugodja, svobode, raziskovanja, veličine življenja samega in tako postaja etično razvit, plemenitejši človek.

Psihoanalitično poznamo tako imenovano »načelo ugodja« in »načelo realnosti«. Človek potrebuje sočutje in mejo, včasih bolj eno, drugič bolj drugo. V prvih letih življenje živimo v ugodju in tudi ustrezno je tako, kasneje se začne povečevati frustracija, dograjevati se začne »načelo realnosti«, miselna presoja. Nekateri ljudje živijo ves čas v ugodju, na primer odvisniki, torej sama logika pove, da je tukaj potrebno povečevati frustracijo realnosti. Pri njih je tudi pogosta zelo močna vez med mamo in otrokom, bi rekli incest med mamo in sinom, očeta ni, rabijo se učiti ta del.

Če so torej starejše generacije polne krivde, zatiralskega nadjaza, se skorajda sterilno in brutalno odrekajo ugodju (bi rekli, je bilo ljubezni prvih let malo), življenje je ena sama funkcionalna puščava, pa po drugi strani pri mlajši generaciji opažamo obrnjeno sliko, da živijo skorajda ves čas v ugodju in iz te pozicije vzgajajo tudi še naslednje generacije otrok, čutiti je, da skorajda kričijo po očetu, ki bi jih potegnil ven v svet, iz ugodja. Na primer, včasih jim je težko počakati tudi iz ene terapevtske ure do druge, že en teden čakanja je neznosen. Ugodje je velikokrat potrebno tudi zamakniti, tisto globlje pride z zamikom, ne takoj, če pride vse takoj, nehote vzgajamo odvisnike. Tukaj se terapevti veliko ukvarjamo z mejami in edukacijo, če ti klienti sploh vztrajajo in prihajajo. Ortodoksni psihoanalitiki pravijo, da prava psihoanaliza v naši družbi ni več mogoča.

»Načelo ugodja« in »načelo realnosti« sta torej oba del psihe, sama kliente učim korigirati to skupaj, integrirati, odvisno kdaj in kje in odvisno od individualne zgodbe. V naši odrasli psihi živi tudi majhen, nepotešen, poln hrepenenja otrok, ki si želi lepega, ugodnega življenja, veliko objemov in do določene mere si ga je tudi mogoče razviti, zakaj ne. V kolikor je življenje brez radosti in ugodja, se vse skupaj spremeni v eno samo trpljenje, nerganje, škodovanje sebi in okolici, (samo)kaznovanje. Hkrati ostane človek bolj in bolj pasiven, če hkrati ne začne prevzemati odgovornosti odraslega življenja, četudi ob pomoči. Moški, ki še kar živi na račun mame v srednjih letih brez vzroka invalidnosti ali kakšnega drugega, razen čustvenega, ki je dolgo spal v postelji z njo, ima načelo realnosti precej okrnjeno, funkcionalnost tudi, tam zagotovo ni pot »dajmo krepiti še več ugodja«. Tam smo terapevti zato, da frustriramo, nagovarjamo realnost, čeprav to človeku zagotovo ni po godu in nismo pri tem nič kaj več všečni. Človek te ne posluša, če z njim ne gradiš tudi odnosa, ko je odnos, ljudje poslušajo.

Po drugi strani ženska, ki je bila ves čas pretepena, že od svoje mame ali očeta, potrebuje najprej veliko varnosti, sočutja, mehkobe, druga faza terapije pa postaja konfliktna, »pogajanje za avtonomijo«, bi lahko rekli. Zadnja faza je integracija, če se pride do tja, kot v življenju.

Terapije ne delam, da sem všečna, ampak zato, da sledim terapevtskim zakonitostim in terapevtskemu procesu, saj le te zakonitosti zares koristijo. In svoje kliente si želim zares razumeti in čutiti, v njihovi globoki resnici, saj jim le tako lahko iskreno pomagam, da lahko nekega dne ugledajo luč in se izkopljejo ven iz teme.