Starševska složnost v razlikah

 "Moj sin je gej."

Da lahko mama brezpogojno ljubi otroka, potrebuje očeta ali vsaj očima in širšo skupnost pomoči. Funkcionalnih in prisotnih odraslih očetov pa je v Sloveniji bore malo. Skorajda jih ni. Skupnost zamira. Potem mama ljubi in vzgaja in vse vmes. Otrok ostaja zmeden, ni razmejitve v psihi kaj je kaj in kdo je kdo. Notranji kompas je ena sama zmeda. Vse bolj tudi praznina, ker se v vse to vmešava še trg s svojim narcizmom, ki mu ni meja.

Že dolgo nazaj sta se na razgovor zglasila precej tradicionalna starša »bivše Juge«. Zglasila sta se, ker nista vedela, kako se odzvati na zgoraj povedano resnico, ki je stresla družino in vse norme doma in še čez. Kulturno, versko in tudi osebno.

Medtem, ko se je mati na eni strani v solzah in polna sočutja ukvarjala s tem, kako je moralo biti sinu, kako sam je moral biti, zakaj ji ni zaupal in kako ga je lahko spregledala, se je oče ukvarjal predvsem z družbenim priznanjem, ponosom in kako sina še sploh kdaj sprejeti. Mama s tem ni imela težav, bilo ji je iskreno hudo, po materinsko, sin je ostal sin. Oče tega ni mogel instinktivno začutiti, njegova pristna tema je bila nekaj drugega. Mama je govorila "sin je sin" in oče na drugi strani "to ni več moj sin". Oče brez mame bi ga lahko postavil tudi pred vrata, a ga ni, ker mu je pomagala mama sprejeti vse skupaj.

Moj globinski glas je takrat znotraj mene rekel, tako je prav, kako se ta starša odzivata na razkrito novico, tako je prav in naravno. Kako sta poiskala pomoč in kako preko sebe sta morala iti za to, še posebej avtoritarni oče, ki je na uri jokal in se hkrati krivil. In dotaknila sta se me do kosti, z ljubeznijo do sina, ki sta jo čutila vsak na svoj način. Delali smo predvsem na razbremenitvi krivde in da istospolna usmerjenost ni greh.

Kako sta situacijo doživljala ta dva starša je bilo del spolne identitete. In ta starša nista imela zmedene. In tako sta tudi složno pristopila do otroka, se v tem lahko podprla, vsak iz svojega doživljanja, zelo različnega. Ni bilo nobene potrebe, da bi morala biti ista.

Vse, kar gledam od blizu, me bo še težko kdo prepričal, da sta spola enaka in je konec koncev čisto vseeno, če je to biološko ali socialno ali pa vse vmes, to je v nas. Tako je. Materinska ljubezen ni ista kot očetovska, saj le eden od njiju nosi otroka v trebuhu in ga rodi ter doji. In še tako dobra mama ne more nadomestiti očeta, ki ga klienti iščejo in iščejo na vseh možnih koncih in krajih, mnogokrat napačnih in dolgo se ne pomirijo s tem, da očeta ni, če sploh kdaj. Kariera te potrditve ne da.

Včasih pa tudi ni nobene ljubezni, ne iz ene in ne iz druge smeri. To je že druga tema.

Ta dva starša sta me stresla do kosti, stresla sta tudi moja prepričanja, nezavednemu pa je bilo vse naravno jasno, tistemu, resničnemu, čez sociologijo in ideologijo.