(Ne)smisel enakopravnosti

 


Obstaja vse več vezi, kjer so ženske uspešnejše od moških in lahko tudi mnogo več zaslužijo, celo na skrivaj preživljajo svoje moške. Socializacija gor ali dol, v psihi moškega ostane to kot poraz. Če rečemo v psihoanalitičnem žargonu, pride do kastracije moških. Izguba ponosa in načenja moško spoštovanje, če je moški ohranil še vsaj kaj normalnosti. Pušča jih v sramotenju in tako se tudi počutijo. Socializacija spolov je nekaj, globoka psiha pa nekaj drugega. Sever Evrope se mogoče zdi ideal, družbeno, kakšen vpliv ima ta individualizem na posameznike, kjer nihče več ne potrebuje drugega, pa je drugo vprašanje.
Če so se mladi na to navadili, je še posebej nevzdržno za starejše moške. Denar ni samo denar in spol ni samo spol. Gor je pripeto nešteto simbolnih nezavednih svetov.
Potem še zasledim zapis, da je potrebno moške poraziti tudi v spalnici. Saj me kar zmrazi. Pa kdo mora koga poraziti? A da bi se šli tekmo še tam?
Hkrati se ženske sprašujejo, da ne razumejo, zakaj moškemu to ni ok, da njim je za denar vseeno in lahko tudi one vse častijo. Seveda jim ni ok, vsaj tistim, ki so še ohranili kaj ponosa in spoštovanja in se ne želijo prilepiti na žensko skrbništvo.
Izpoved moškega, da bo odšel po žensko na vzhod, ker so ženske na severu preveč enakopravne in prav tako postajajo tudi pri nas. Pravi, da v takšnem spolnost sploh ni mogoča. Mogoče ima dober socialni vpliv, na spolnost in psihično življenje pa ne ravno.
Ženska kvota v politiki. Pa kakšna kvota. Tam manjka feminilnosti, čustvene in duševne inteligence in moralni kompas, pa je čisto vseeno v katerem spolu.
Pišem tisto, kar resnično opažam in ne tisto, kar bi naj bilo.
Resno se sprašujem, kam to pelje, tudi med mladimi, ki tesne vezi vse težje vzdržujejo in se enakopravnost po spolu veča in veča, čeprav niti sami ne vedo več, kako to živeti intimno in kako to umestiti v privatne odnose. Časa za odnose pa tako ali tako ni, ker je vrinjenih notri mnogo drugih opravkov, ki jih je potrebno utrditi. Prav tako zamira tista iskrena, prvinska in spontana privlačnost. Kakšen pošten moški si še pohvale ne upa več dati sodelavki, saj je kmalu vse na meji spolnega nadlegovanja. Po drugi strani se ženske pritožujejo, da njihovega videza nihče več ne pohvali.
Ne vidim poti v tem, da se vrne družba nazaj v strogo tradicionalo, saj to niti ni več mogoče. Večanje tega, kar je, pa tudi ne vidim več kot smotrno rešitev.
Najverjetneje je bližje že to priznanje in zavedanje, da mogoče nihče v paru ni kriv, politika in kapitalizem sta prežeta v vse pore družbe, vse do spalnice in še čez. In trg je vse bolj tekmovalen, neizprosen, izključujoč do obeh spolov, šole do otrok pa prav tako.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Zlata kletka

Slika
Včasih trkaš na vrata, ker je tam drug človek, a odziva ni. Nič ti ni jasno, zdiš se samemu sebi nor. Zdi se, da je človek, vsaj vizualno, a v občutku človeka ni. Najverjetneje si naletel/a na osebo z narcistično osebnostno motnjo. Živeti z osebo s hudo osebnostno motnjo - narcizem, je lahko živi pekel, tudi za povsem običajnega človeka. Kdor je to doživel naključno na primer v službi, si lahko predstavlja, kakšna nočna mora je osebno življenje ob takšnem človeku, saj se zdi že nekaj ur nevzdržnih. Včasih, ko poslušam svoje klientke, jih občudujem in se iskreno čudim, kako so takšen vrtiljak sploh lahko preživele in ob tem še ohranile mehkobo, razsodnost, kakšno moč so potrebovale za to. Nemalokrat se poleg oseb z narcistično osebnostno motnjo znajdejo osebe, ki čutijo, so iskrene, rade ustrežejo, verjamejo v osnovno zaupanje, normalnost, mogoče imajo na kakšnem področju slabo samopodobo in veliko krivde, a so v glavnem pogovorljive, običajne osebe. Zato še toliko težje razumejo dinami...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več