Materinska ljubezen

 Ni ga večjega zaklada za človeka, kot je ljubeča in prisotna mama. In tudi ne hujšega pekla, če mama to ni bila.

Bodisi je bila v prvih letih življenja hladna, neuglašena, odmaknjena, nekonsistentna, groba, zapuščala in prihajala ali pa je ljubila le uspehe svojega otroka, ne pa njega samega. Nekatere mame so svoje otroke tudi pretepale, še huje, spolno zlorabljale. Ni ga hujšega pekla, kot to, da tvoja mama zadane rane tvojemu telesu, od koder samopodoba skorajda ni več mogoča. Če človek vse to doživi, ostane poškodovan za vse življenje. Če je težko vse to sprejeti od očeta, je še toliko težje in bolj absurdno, da je počela mama, ki je v kolektivni psihi zapisana kot simbol ljubezni in sprejemanja.

Mama bi naj bila edina oseba na tem svetu, ki te lahko ima brezpogojno rada. Včasih to nadomestijo varuške, babice, drugi, a prvotna rana ostaja.

Pri svojem delu opažam, da slovenske matere mnogokrat ljubijo svoje otroke pogojno. Če boš pridna, če bodo lepe ocene, če bo dobra volja, če boš tako kot jaz rečem, skratka, dosegla moj namišljen ideal, drugače ti bo ljubezen odrezana, omejena, odvzeta. In potem otroci mislijo, da je ljubezen enako šola na primer in kasneje delo. Veliko je tudi deloholizma in samomorilskih lastnosti, saj je več molka kot glasnega govorjenja. Saj to sicer prinaša tudi nek pogon družbi, družba ima kaj od tega, samo tisti posameznik ne.

Pri ljudeh srbskih in bosanskih korenin opažam drugačno sliko. Tam je čutiti več brezpogojne materinske ljubezni. Mama reče "sine, moj sine" in ta sine je za njo brezpogojni car, ne glede nato, kaj naredi, četudi ne naredi ničesar. Pri ljudeh srbskih in bosanskih korenin čutim več ponotranjene materinske topline, že ko ti stopijo skozi vrata, upam si trditi, da so ti ljudje bili deležni več ljubezni, kot ga daje mit hladne in zadržane Cankarjeve matere v Sloveniji. To lahko čutiš tudi skozi terapijo, prepojenost z materinsko ljubeznijo, saj takšne kliente tudi hitro in z lahkoto vzljubiš (kontratransfer) in ne skozi idealizacijo, ampak zares. Ponotranjena materinska ljubezen se čuti ali pa se ne, ker te ni bilo. Podobne občutke sem doživljala, ko sem se srečevala z ljudmi Bližnjega vzhoda, veliko brezpogojne materinske ljubezni do otrok.

Kaj je terapija drugega kot ponovni poskus ljubezni? In če so to imeli, poskus vzgoje, razmejitev, pot do avtonomije ali predelava ponesrečenega ojdipovega kompleksa? Tisto, ko rečemo, najprej je nega in potem pride sčasoma soočenje.

V Sloveniji brezpogojna materinska ljubezena šepa.

V Sloveniji se zdi, da se ženske več ukvarjajo z vzgojo in poučnim, odmerjenim znanjem kot z ljubeznijo. Zakaj bi otrok sploh potreboval toliko vzgoje od mame, mogoče pa je "rad imeti" povsem dovolj. Vzgoja pride kasneje, nadjaz, ki presoja, kaj je prav in kaj narobe, hkrati se tudi sprašujem, kaj se dogaja z očeti. Kdo je avtoriteta, kdo sploh vzgaja. Ne vem več ali tudi sama iščem tradicijo, a kaj to sploh je tradicija, mogoče bo še najbolj produktivno zavestno starševstvo, kolikor je to mogoče.