Radost obstaja

Radost zares obstaja, ne le v iluziji. Je pa res, da običajno zahteva od nas več napora, saj je preživetvena, negativna čustva lažje doživeti in prihajajo skorajda avtomatsko. Tako bom v naslednjih tednih izvajala delavnice, ki bodo obsegale opismenjevanje o čustvih in telesu, saj sta slednja povezana.

Freud je nekoč napisal, da sta največji potrati življenja neumnost. In bolezen. Nekateri ljudje preživijo v težkih boleznih cela svoja življenja. Medtem, ko se naša država sprašuje, zakaj primanjkuje zdravnikov, se je potrebno vprašati tudi obratno. Zakaj je toliko pacientov, zakaj je toliko bolnih?

Pri teh usmeritvah je dobro biti pošten do sebe in se vprašati, katero pot bom izbral. Bo to običajna, preživetvena, osnovna pot, na kateri ne potrebujem biti motiviran za zadovoljnejše življenje ali bom izbral bolj kvalitetno življenje in na tej poti tudi vztrajal, kar zahteva tudi več motivacije za poglobitev. 

Pomislite pri sebi, s kakšno lahkoto padete v neprijetna čustva in koliko napora potrebujejo tista pozitivna. Svet se vrti v rutini, običajnih vsakdanjikih, včasih se nam zazdi, da nas sploh nič več ne poganja, nič več ne veseli. S kakšno lahkoto smo nejevoljni, melanholični in prestrašeni ter kako več zavesti in »dela na sebi« zahteva od nas doživetje ljubezni, povezanosti, radosti. Radost je mogoče vzdrževati in razvijati na različne načine. Ena od poti je zagotovo psihoterapija, ki vodi skozi bolečino, neprijetnosti, a zadnje besede nima jeza, imata jo svoboda in ljubezen. Radost je mogoče prebujati tudi z meditacijo, jogo, drugimi tehnikami, ki negujejo stik s telesom, čuječnost. Potem je tu še redno pisanje kot refleksija, ukvarjanje z naravo, ko uzremo jutranjo roso in nežne kapljice na okenski polici, kjer hkrati lahko prisluhnemo zvoku ptic. Z umetnostjo, humanitarnostjo, delom, kjer se najdeš, prepoznaš in plesom. Možnih je še mnogo drugih poti, najdite jih pri sebi, v vsakdanjem razumu jih ne boste našli, saj to ni mesto razuma. Kaj vas je polnilo v otroštvu, ko ste bili še čisto majhni otroci? Imate kakšen zgodnji spomin? Pomislite, spomnite se trenutkov, ko ste res sijali, ko ste čutili tisto večjo izkušnjo življenja? Kdo je bil poleg, ste bili sami, kje ste bili, ko vas je prepojilo s to izkušnjo? Kaj se je dogajalo takrat z vami, telesno, kaj vse ste čutili?

Radost bi lahko doživljali tudi v izpopolnjujoči spolnosti in odnosih, a opažam, da je v vsakdanjih odnosih te zavesti malo, saj so dnevi običajno zasičeni. Največ radosti v odnosih pri ljudeh prepoznavam pri ukvarjanju med odraslimi in otroki. Pot do zavestnih odnosov pa gre skozi prakse, ki jih opisujem zgoraj in vodijo v poglobitev, so prakse osebne poglobitve, ki jih lahko prenašamo tudi na odnose, saj radost v resnici ni nekaj površnega, ne more biti, ker niti ni povezana s tistim »fajn«, kar sem opisovala že v prejšnjih zapisih.

Radost običajno zahteva »več dela na sebi«, več vztrajanja v kvaliteti življenja, včasih pa se paradoksno, pojavi sama od sebe ravno ob predaji. A ko zares pogledamo, ko smo pošteni do sebe, vidimo, da smo pred tem krepili korenine vrsto let v to smer, bodisi s psihoterapijo, ki mnogokrat lahko najbolj deluje šele z zamikom, bodisi z drugimi praksami, da sadeži niso prišli kar sami od sebe. In včasih potrebujemo drugega človeka, da nam to pokaže, da nas popelje v ta svet raziskovanja, nam pokaže, da vse to resnično obstaja, mogoče ne ves čas in ni potrebne popolnosti teh svetov, a hkrati tudi ne odrekanja.

Življenje pa je le prekratko za to, da bi ga preživeli v funkcionalni puščavi, brez kančka navdiha, občutenja in iskric, ki nas potem lahko popeljejo tudi skozi temne tunele in vsakdanjo rutino.