Ženska moč


 

Danes smo se pogovarjali o tem, da ženske, ki smo si vzpostavile samostojno življenje (za kar je bilo potrebno vlagati veliko truda in napora), se tej moči ne moremo kar tako odreči in zdaj čez noč postati nebogljene, nemočne sirote, ker bi naj moška psiha to potrebovala in je sodoben svet spolov šel v maloro.
V filmu Charming the hearts of men, ki sem ga omenjala v prejšnjem zapisu, se na koncu odvije še en pomenljiv prizor, ko vpliven politik izreče ženski, v katero se je zaljubil: "Sedaj me pa ne potrebuješ več." Ta pa mu odgovori: "Potrebujem ne, hočem pa." In takrat se njuna prava vez šele začne.
Zakaj pa bi se kdo kar odrekel moči? A je to sploh potrebno? Mogoče je bolj pomembno preusmerjanje te, ko si neke cilje že dosegla. A ni lepo, da je to bilo mogoče in je družba le toliko razvita, da so nam neke pravice omogočene, v zahvalo našim prednicam. A ni to vredno ponosa, da smo zmogle nekaj ustvariti, fokusirati svojo pot do cilja. To je svojevrstno zadovoljstvo, vsaj za določen čas.
Pa vendar, tudi te moči je enkrat lahko preveč, če izgubi moralni kompas in mejo in se več ne zna usmerjati na ustrezna pota. Včasih pride tisti glas, "to nisem jaz, vse to, to nisem jaz".
Sem se ravno danes spomnila ponesrečenega dogodka iz mladih let, ko sem pod prisilo pristala na rokometni tekmi kot igralka, jaz pa sem imela takšen odpor, da sem se med tekmo skrila na tribuno, dobesedno pobegnila in čakala, da je že končno konec. Ni bilo to zame, preprosto sem želela biti lepa. Danes je to skorajda greh izrekati, a jaz izrekam kljub temu. Besedno sem znala pribiti kakšno, samo da bi se ruvala in tepla z drugo žensko na športnem igrišču. Ni bilo zame. Feminilnost v jedru in želja po lepoti je bila močnejša.
Prav tako se mi je kmalu začel upirati feminizem kasneje na faksu, čeprav ima kakšno osnovno poanto in sem tudi sama določeno obdobje študentskega entuziazma do neke mere padla vanj, je bil v globoki resnici zame preveč radikalen, odbijajoč. Psiha deluje drugače.
To so bili ti glasovi zame, "to, vse to nisem jaz". Pa tvoji? Kje so se pojavljali?
Ženska moč je marsikaj, je tudi estetika, resnica in ranljivost, ne le posedovanje znanja in položajev v tekmovalni družbi za status. Meni se to vse bolj upira. Raje kot se imam, dlje je to zame. Vsaj na te klasične načine.
Kaj početi z žensko močjo, kaj to sploh je, ženska moč. Se rabimo vrniti nazaj v nemoč ali le obračati krmilo na nove poti, mogoče še tiste neraziskane, ki smo jih pustile nekje v otroštvu, da smo se lahko socializirale. Na eni točki še več socializacije ni več potrebne, je odveč, telo se začne v celoti upirati. Na vrsto lahko končno pridejo druge dimenzije, s katerimi zadihamo v večji resnici do sebe.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več