Slovenska melanholija potrebuje ogenj

 "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš."

Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem?

V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več.

Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izkopljejo ven iz pozicije žrtve in hrkati ne postanejo maščevalne storilke, ampak se začnejo zares čutiti, intimna dinamika je zelo zapletena in kasneje v partnerstvu ne več enostranska.

Strogo je jasno, da je posilstvo NE, vojna NE in tudi fizično nasilje ženski. Kako poškodovan moški rabiš biti, da ti ta zavora odpove in poškoduješ žensko, mehko telo. Veliko drugih nians je v odraslosti predmet debate in plod raznolike čustvene dinamike. Bolečina in užitek sta v psihi blizu, zelo blizu, agresivnost in eros tudi, zaščita in delanje ljudi nebogljene prav tako.

Sodoben svet zavzemanja za ženske pravice daje vtis, kot da so odrasli moški kar vsi povprek podivjani konji, ki hočejo škodovat, nimajo vesti in se ne znajo brzdat in ženske nemočne žrtve, ki ne znajo rečit nazaj in se lahko le umaknejo, kar je zelo infantilna obramba zgodnjega otroštva, redko potrebna, ker v odraslosti imamo besede, simbolno in na terapiji se ljudje naučijo govoriti.

Večina odraslih je običajnih, ki imajo vest in se običajno odzivajo, malo prav, malo narobe. Namesto, da bi po spolu sodelovali, se gre družba nasprotnike. Skrajnih narcisov, pedofilov in psihopatov je izredno majhen procent.

In potem pristopi do ženske pošten moški, ki jo iskreno osvaja, ljubeče in ta ne ve, kaj s tem početi, čeprav ji nadvse ustreza, je zmedena, ker ni več navajena in misli, da je kaj narobe, ker je zmeden cel svet, v resnici pa ti intuicija vse pove.

Zamenjali smo samozavesten pristop za nasilje. Odraslo osvajanje za spolno nadlegovanje. Zdravo strast in neposrednost za nevarnost. Pohvala se jemlje za predrznost. Spoštovanje se je prelevilo v eno samo zadržanost, s katero je slovenska psiha že tako preveč prežeta. Ženske na skrivaj povedo, da si želijo gajsnega moškega. Moški bodo hodili po ženske na vzhod, ženske pa po moške na jug.

Privlačnost, tudi med mladimi je vse bolj racionalizirana, prestrašena, zadržana, intuiciji mladi ne zaupajo, je ne slišijo, prav tako so negotovi glede osnovnih socialnih veščin, sprašujejo umetno inteligenco in po drugi strani se spolnost prestavlja v razvojno prehitra obdobja, se eksperimentira na vseh koncih in krajih ali pa je umeščena tja, kjer ji ni mesta. Na primer to, da mama spi vse do odraslosti s svojim sinom v skupni postelji, s čimer se vzgaja družbo infantilnih in nefunkcionalnih moških, brez odločnosti, poguma in moralnega kompasa, ki vpliva na vse nas. Bolje katerikoli ljubimec, kot to.

Seksualna energija je bila in bo ostala ~ življenje. Če ni v besedah in vidna, ostane v senci, kjer lahko postane zares nevarna. Naša melanholična in z depresijo preplavljena družba potrebuje - življenje.