Ne varčuj s srčnostjo

 


Mogoče je bolj smiselno varčevati na primer z denarjem. Nobenega pomena pa nima varčevanje srčnosti, saj več nje kot oddaš, več je dobiš nazaj in kot takšen tudi težje zboliš. Pa vendar pogostokrat to počnemo, varčujemo s srčnostjo. Ker sebi ne privoščimo dobro. Zakaj bi človek, ki rad živi, varčeval na tem področju? Kar nek strah je v tem, ane? Srčnost.
Te dni sem brala, da smo menda Slovenci dobri v varčevanju, slabi pa v investiranju. Podobno je tudi na področju duševnega zdravja, slovenski človek kar z neko težo "investira vase", kar ni isto kot nova pričeska, čeprav tudi ta vsekakor ne škodi, a ni isto. Tudi na potovanje ni isto iti, ker si tam lahko slabo in ti tudi še tako čudovit in oddaljen kraj ne pride prav, če nisi vredu pri sebi in v sebi in tistega kraja sploh ne občutiš, ne vidiš ter imaš v sebi na primer globoko zakopano prepoved užitka. Ljudje veliko potujejo in tam niso nujno zadovoljni, lahko pa so. Bližje investiranju sebi je recimo ~ globoko spoznavati samega sebe, si vzeti čas za to. Na primer spoznati, a so ta potovanja sploh zame, res zame ali le ugajam družbi, potrebujem pa nasloviti nekaj čisto drugega.
Zaprtost Slovencev je res zanimiv pojav. Je to tista analna faza po Freudu? Smo tam obstali?Zaprtost? Navidezna skromnost, ki potem nenadoma izbruhne kot pohlep?
Včasih je na primer ljudem dobro pojasniti kulturni kontekst. Družbene strukture. Tako se individualna krivda lahko nekoliko razbremeni. Na primer deloholizem je prepojen v slovensko družbo, to ni problem samo enega človeka, je kar skupinska diagnoza.
Vsaka kvalitetna in dolgotrajnejša psihoterapija potrebuje slej kot prej nasloviti družbene strukture posameznika. O tem je pravzaprav že pisal Freud v knjigi Nelagodje v kulturi, tanka knjiga, zelo dobra, kjer je počasi začel dojemati tudi to, da problemi niso le individualni. So, a niso samo to.
Razbremeniti se krivde. Vsaj tiste kronične, nepotrebne, ki nima nobene funkcije v realnosti več. Raje raznolika čustva, takšna, ki sedejo v prostor in kako lažje je potem dihati.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več