Pisna refleksija

 

To, da v meni živi veliko kontradikcij, mi ni tuje, to mi je znan pojav in mi pomaga razumeti široko paleto čustvenih, človeških stanj, od a do ž, zgoraj, spodaj, levo, desno. Ker znam biti izjemno introvertirana, sem hkrati tudi ekstrovertirana. Ker se lahko zaprem, se tudi lahko odprem. Ker sem tako zelo enostavna, sem tudi zelo kompleksna. Ljudje z notranjimi konflikti živimo, nekatere uspemo razrešiti, druge nositi, bolj kot smo celi, bolj vidimo, kako široko in tudi negotovo je življenje. Blizu mi je stavek, ki ga je izgovoril Albert Camus: "Kar je človeško, mi ni tuje."

Z leti se to človek lahko nauči nositi in se to uči celo življenje. Več, kot veš, težje vse to integriraš in težje te kdo razume. In hkrati vse bolj veš, kako malo veš. Potem se sprijazniš, da je dovolj odprtost do učenja in tudi ta se kdaj lahko zapre in ponovno odpre nazaj.

Misli in takšnih ponotranjenih idej imam toliko, da vse bolj razmišljam o smiselni zbirki tega. Pisala bi lahko ves prosti čas. Kot da so vsi portali postali premajhni za originalne ideje, ki prihajajo iz mene. Če bi se zdajle na kratko opisala, bi rekla tole - moj vzorec je ta, da nimam vzorca. Mogoče pa je res nastopil čas, da tehnično in smiselno zberem vse v eno svojo knjigo. Vprašam se, a me bo kdo bral? In si že hkrati odgovorim, da mogoče to ni najbolj pomembno. Pišem, ker rada pišem.

Tako je, ko te preteklost kaj veliko ne preganja več, lahko si veliko časa tukaj in zdaj, ne izgubljaš se v starih, prežetih problemih, le tečeš naprej kot reka, željan sočutnih, osveščenih, smiselnih odnosov in zakladi avtentične ustvarjalnosti se odprejo v vsej svoji veličini.***