Skrb zase


 

Petek je in tako bom pisala o skrbi zase. Lahko bi pisala o tem, kako se ljudje samo-poškodujejo, saj je teh načinov mnogo, kako je mogoče zavračati sebe, a jaz bom pisala o skrbi zase, ki je v vsaj najmanjšem delu mogoča vedno, ne glede na okoliščine, ki se nam trenutno dogajajo.
Danes sem si v polnosti privoščila prijetno dopoldne, v prijetni družbi in v okolju s pogledom na čudovito jezero, ki me je spominjalo na morje in kot prehod v vikend, čeprav me čaka še nekaj obvez. Vse to sem si privoščila brez krivde in brez težnje, da bi morala to komurkoli pojasnjevati, kot običajno počitek doživljajo ljudje naše družbe.
Po mnogih letih terapije se ljudem zgodi, da prerastejo navade običajne družbe. Včasih se jim lahko zazdi, da bi morali imeti slabo vest, ker niso več ves čas samo utrujeni, ker si privoščijo kotičke, ki si jih nekoč niso, ker niso več ves čas zaskrbljeni in preprosto uživajo v sebi. Družba ni navajena pristne skrbi zase. A kakorkoli obrnemo in obračamo, skrb zase je edino optimalno izhodišče, iz tam izvira vse ostalo. Če pogledamo še širše, zdrav in priskrbljen človek ne izčrpava države, na primer zdravstva, ker je tam zelo malo in tudi malo koristi bolniške odsotnosti. Prav tako malo obremenjuje druge, svojce, medtem ko povsem izgorel in izčrpan človek skorajda ne more ničesar več ponuditi, ne v odnosih, ne širše, le še breme in slabo voljo. Zato potrebuje najprej poskrbeti zase, pa če se še tako trudi delati vse drugo, samo to ne. To ni egoistično, večji egoizem je ves čas bremeniti druge s svojo nesrečo. Pa vendar se zdi, da izgorelost in izčrpanost nagrajuje sama družba, torej se je temu še toliko težje upreti. Tem potrditvam.
Skrb zase je način in pot tudi do drugih. Če to kdo potrjuje ali pa ne. Zakaj pa sploh potrebujemo te potrditve? Od koga? Za to, da si vzameš svoj mir, svoje veselje in čas, potrebuješ potrditev? Od koga?
Vse bolj mi postaja jasno, da se o sebi in o svojih vzorcih odnosov ne moremo učiti sami ali iz knjig, vsaj na začetku ne, saj za to potrebujemo redno ogledalo. In terapevt nastavlja to ogledalo. Nekateri ljudje berejo veliko, pa s tem še niso spoznali svojega delovanja. Prav tako vemo iz psihologije, da najbolj vleče vzor in učenje iz neposrednega odnosnega izkustva.
Prav tako pa svojim klientom izgorel terapevt ne more ponuditi ničesar obetavnega. Zato je za nas toliko bolj pomembno, da se znamo dobro čuvati in negovati odnos do sebe. Klienti tako mogoče prvič v življenju gledajo pred seboj nekoga, ki se ceni, ki je optimalno zadovoljen, ki nima velikanske težnje po samouničevanju, ki iskreno uživa v sebi in v svojem delu, čim večkrat in ima sebe - preprosto - rad. Ni ga večjega pekla, kot stalno nesrečen in nezadovoljen starš. Zato je pomembno, da smo terapevti vse prej kot to.
Svoje vikende skrbno čuvam, z njimi lahkotno, prijazno in pozorno ravnam, četudi jih družba ne in so zame razkošje, svetinja in hkrati nuja kot voda in zrak.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več