Ines Majcen ~ Sidro oceana in zdravilne misli za vsakdan

  Človek, ki živi le zase, začne od znotraj gniti, slej kot prej pa pada tudi motivacija za življenje. Duša začne propadati, gniti, če si vpet le vase in v svoje osebne užitke, to vidim pri ljudeh dnevno. Je že prav, da imaš samega sebe najraje, problem pa je, če imaš rad SAMO sebe in se tvoj domet tam konča, saj te ravno poslanstvo lahko poganja še in še. To je nekaj, kar te v ideji presega, kar je večje od tebe, služi ideji skupnega, višjega, kolektivnega, dobrega. Nekaj, čemur si zares zavezan. Spominjam se svojih izkušenj iz služb, kjer so sodelavci kmalu ugledali, da so sestanki zame nočna mora. Zame so bili mlatenje prazne slame, zapravljanje časa, v njih se nisem znašla in komaj sem čakala, da se končajo, da se lahko zaprem v pisarno, tam delam podtalno, v miru in z ljudmi "ena na ena". Tam sem prepoznala objektivno in subjektivno resnico, ki me je zares zanimala, tam sem odkrivala in živela svoje resnično poslanstvo. Vseeno mi je bilo za okvir, okvir je le okvir. Še...

  »Naj bo vse po starem in ker poznam, lahko nadzorujem.« Ta nadzor je seveda iluzija. Zakaj nekateri ljudje ne gredo v spremembo, tudi, če je njihova subjektivna realnost tako trpka, težka, trpeča? Zakaj se oklepajo enainistih vzorcev, čeprav so v njih nesrečni, pri čemer se zdi, da se jim niti ne želijo odreči, v svojih tulcih so zaprti, okameneli, z zavračanjem do vsega dobrega, ki se jim mogoče le ponudi nekje na poti? Kako pa je človeku dati veliko nečesa, če s tem ne zna upravljati, ker je preveč, ker ni navajen? Bo nekdo, ki nikoli ni imel denarja, znal psihično opravljati z njim, če ga nenadoma dobi? Bo nekdo znal upravljati s srečo, visoko ljubeznijo do sebe, zdravo samopodobo, zdravimi odzivi, če jih celo življenje ni poznal? Se spomnite kakšnega človeka, ki tarna in tarna čez življenje, kako je njegova pot težka, tarna tako zelo, da se ti zasmili v dno duše, ko pa takemu človeku na primer predlagaš obisk terapije, pa se nenadoma   izpoved konča? Takšen človek ...

"Nič več ni isto, kot je bilo." Saj tudi nikoli več ne bo. Terapija ima ireverzibilne, nepovratne učinke. Preobrazba je nepovratna. Ko zaupanje enkrat je, je tam. Ko travme ni več v telesu in v psihi, je ni več. Včasih izzveni s fokusom na njej, včasih pa ravno obratno, ko se dovolj vztrajno in dolgo postavljajo dobri stebri okoli tistega slabega. Ali ko se enkrat v psiho naseli "Jaz", se tja naseli za vse večne čase. Terapevt je ta čas "nadomestni Jaz", svoj "Jaz" ponudi na izposojo, dokler se ta ne naseli v človeka. Ko se vanj naseli, tam ostane za zmeraj. Včasih pride moment, ko klient reče: "Končno sem cel. Zdaj sem cel." Ko se psiha razdela, razšifrira, razvozla, se v tebi ustvari nov zemljevid, nov prostor, nova energija, novo polje, ni več vrnitve na stara pota. To ne pomeni, da ni več žalosti, preizkušenj, pa vendar je vse drugače, saj postanejo tvoji pomeni drugačni. Človek, ki je celo življenje živel v slabi samopodobi, slabih...

Ne spuščaj želja in velikih sanj v svet, če tam ne dobijo posluha. Skrbno jih grej in podpiraj v sebi, dokler ne postanejo odporne, nezlomljive na zunanje pojave. Na nek način jih neguj v tišini, zalivaj, kopiči, zgoščaj podtalno, da se grejejo kot žerjavica, ki se ne razblini, kot notranji plamen, ki topli, a ne zgori. Kot plamen, ki ne zgori tam zunaj, ko pride na plan, ampak zunaj v vsej svoji polnosti zaživi. Velike sanje in želje so lahko krhke, občutljive na začetku, ko se šele rojevajo, ko šele nastajajo. Če jih prehitro spustimo v svet, se lahko poškodujejo, izgubijo. Kot dojenček, ki šele odrašča, se počasi pripravlja na okolico in v vsej svoji ranljivi občutljivosti potrebuje varnost in zaščito, da bo nekoč kos zunanjemu svetu. Tudi velike sanje na začetku še niso primerne za nenadno delitev, potrebujejo se šele kaliti, brusiti, celiti v tvoji privatni intimi, zaupni, osebni srčiki, saj ti zunanji svet mnogokrat nehote hitro postreže s strahovi, dvomi, medlimi besedami, ki te...