Zapleti sprememb

 

»Naj bo vse po starem in ker poznam, lahko nadzorujem.«

Ta nadzor je seveda iluzija.

Zakaj nekateri ljudje ne gredo v spremembo, tudi, če je njihova subjektivna realnost tako trpka, težka, trpeča? Zakaj se oklepajo enainistih vzorcev, čeprav so v njih nesrečni, pri čemer se zdi, da se jim niti ne želijo odreči, v svojih tulcih so zaprti, okameneli, z zavračanjem do vsega dobrega, ki se jim mogoče le ponudi nekje na poti? Kako pa je človeku dati veliko nečesa, če s tem ne zna upravljati, ker je preveč, ker ni navajen? Bo nekdo, ki nikoli ni imel denarja, znal psihično opravljati z njim, če ga nenadoma dobi? Bo nekdo znal upravljati s srečo, visoko ljubeznijo do sebe, zdravo samopodobo, zdravimi odzivi, če jih celo življenje ni poznal?

Se spomnite kakšnega človeka, ki tarna in tarna čez življenje, kako je njegova pot težka, tarna tako zelo, da se ti zasmili v dno duše, ko pa takemu človeku na primer predlagaš obisk terapije, pa se nenadoma izpoved konča? Takšen človek je zavezan nerganju, trpljenju, pritoževanju in od tega ima celo mnoge koristi, mogoče vpliv, moč, skratka takšna vedenja imajo svojo logiko. Potem se nekateri svojci trudijo, da bi takšnega človeka spremenili. Nobenega ni mogoče spremeniti, to je čisti absurd, logika zadaj je, da ljudje imajo od svoje pozicije žrtve sekundarne koristi, tudi, če se zdi njihova drža neznosna, nevzdržna, željna spremembe. Od trpljenja imaš tudi koristi. Za spremembo se človek odloči nekje v sebi sam, tista točka dozori sama od sebe, nekje se pojavi v psihi, največkrat, paradoksno, pa ravno ob sprejemanju, ne siljenju. Sprememba je mogoča ob sprejemanju.

Sistem družbe je tam, kjer je zavest ljudi in točno kot takšen, na takšnem nivoju ima svojo logiko, ki na nek način deluje. Dokler je zavest tam, da je začasen obliž dovolj dobro kar privoščiš sebi v tem enkratnem življenju, potem je sistem tudi tam. Dokler iščeš odrešitev v voditelju, je zagotovo ne bo, le ponavljaš isto. Voditelj ni tvoj starš iz otroštva. Dokler iščeš odrešitev svojega zdravja v zdravniku, je tudi ne bo. Odrešitev je mogoča le znotraj tebe, ker se nahaja tam, to ni pojav na zunanji strani tebe, ki se ga oprimeš in se potem lahko vse  breme konča. Tvoji problemi niso nekaj zunaj tebe, tvoja last so, čeprav so se vate davno nazaj naselili iz okolice, so tvoja last, zato jih zunaj sebe ne moreš odrešiti, razvozlati. Res pa je, da te drug lahko na tej poti spremlja, nekdo, ki je spoznal preobrazbo, ki se je dvignil na višjo frekvenco bivanja, ki ti pot lahko osvetli in potrpežljivo bdi nad teboj, ob tebi in ga tvoje težave ne obremenjujejo, ne mečejo iz tira, v paniko, v zapiranje poti, kot se dogaja s tvojo okolico. Nekdo, ki je spoznal človeške zablode, te nima težnje reševati ali obračati po svojih merilih, ampak te brezpogojno sprejema. Nekdo, ki odpira polje in prostor zate, takšnega, kot si. To je pomoč.

Sprememba v psihi naleti na odpore, obrambe, zastoje in zaostanke, en del psihe želi naprej, drug sabotira in zavira, celo kaznuje, kritizira. Če ta en del želi naprej, je že nekaj, velik plus. Včasih se ljudje zglasijo na psihoterapijo za preživetje in kasneje rečejo, da zdaj bi radi še živeli. In včasih se zgodijo posebna srečanja, ko je polje tako odprto, da sprememba sama od sebe spolzi v svet. Da sprememba lahko odprto zaživi, potrebujejo ovire biti na nek način umaknjene, odstranjene, pomanjšane, ublažene. Preobrazba je mogoča.

Pa se včasih le vprašam, kako bi bilo, če bi tudi tam zunaj živeli preobrazbene odnose. Odnose višjih frekvenc. In bi se te izkušnje širile in širile. Ta ideja me navdihuje.