Zvestoba poslanstvu

 

Človek, ki živi le zase, začne od znotraj gniti, slej kot prej pa pada tudi motivacija za življenje. Duša začne propadati, gniti, če si vpet le vase in v svoje osebne užitke, to vidim pri ljudeh dnevno. Je že prav, da imaš samega sebe najraje, problem pa je, če imaš rad SAMO sebe in se tvoj domet tam konča, saj te ravno poslanstvo lahko poganja še in še. To je nekaj, kar te v ideji presega, kar je večje od tebe, služi ideji skupnega, višjega, kolektivnega, dobrega. Nekaj, čemur si zares zavezan.

Spominjam se svojih izkušenj iz služb, kjer so sodelavci kmalu ugledali, da so sestanki zame nočna mora. Zame so bili mlatenje prazne slame, zapravljanje časa, v njih se nisem znašla in komaj sem čakala, da se končajo, da se lahko zaprem v pisarno, tam delam podtalno, v miru in z ljudmi "ena na ena". Tam sem prepoznala objektivno in subjektivno resnico, ki me je zares zanimala, tam sem odkrivala in živela svoje resnično poslanstvo. Vseeno mi je bilo za okvir, okvir je le okvir. Še huje je bilo s "small talkom", ki sem se mu ognila, kolikor je bilo mogoče. Pa saj, podobno je še danes. Na začetku, kot začetna uslužbenka sem se še pretvarjala, potem pa vse manj in manj. Mnogokrat sem se trudila, res trudila vključiti v timska srečanja, v družbo na sploh, a vedno znova se tam nisem prepoznala, vedno se mi je zdelo, da v meni živi samostojen intelekt, iskra, ki prižiga družbo in njen razvoj, da skozi mene teče kolektivno, vedno pa se najde nekdo, ki me želi potegniti dol, nazaj. Kjerkoli sem se znašla, sem nekaj sprožila, podtalno resnico, hote ali nehote, včasih je že moja prisotnost bila dovolj in potem sem morala še to nositi. Temu, da bi me kdo razumel, sem se že davno odrekla. Včasih sem se za to (ne)sposobnost krivila, potem sem spoznala, da taka pač sem in to priznanje sebi mi je še najbolj pomagalo. Danes hkrati spoznavam, da bolj kot si na nekem področju razvit, bolj si v tem na nek način sam in osamljen v tem, to je cena, ki jo plačaš, da težko najdeš ljudi zase, ki bi vibrirali s teboj. Več, kot vidiš, bolj si sam. In to danes tudi lažje sprejemam. Pa saj danes se s tem niti več ne bavim, za svoje moči in talente sem hvaležna. Se pa s kolegi pogovarjamo, da je psihoterapevtski poklic precej samoten, čeprav se paradoksno zdi družaben, je vse prej kot to. Kakšen paradoks našega poslanstva pravzaprav. 

Večkrat sem od sodelavcev slišala, da sem individualist in da jaz najbolje delujem samostojno, »po svoje« in svobodno, včasih so mi pripisali, da je v meni nekaj posebnega in genialnega, da vidim to, kar drugi ne, da me ne morejo dohajati v tem, čeprav se sama nisem prepoznavala tako. Trudila sem se vključevati, a v resnici, nikoli mi ni zares uspelo. Sem se pa vedno dobro razumela z izjemno drugačnimi klienti, bolj, kot so bili drugačni, bolje sem jih razumela. To, o individualizmu, je po svoje res, a hkrati opažam, da vse raje sodelujem in se povezujem, če so to le takšna sodelovanja, ki jih prepoznam kot kvalitetna oziroma prišla sem celo tako daleč, da danes lahko izbiram oz. niti ne več izbiram, saj pravi ljudje zame pridejo kar sami. To pa je ta nova stopnja mojega življenja, prave vezi me najdejo same in vse več in več jih je. Teh, pravih. 

V življenju človek res pretrpi veliko prostorov, sodelovanj, ki jih ne želi živeti in zablod ter sčasoma spoznava, kako malo prostorov družbe mu v resnici ustreza. Mogoče se na enkrat nekje drugje prepozna, kot je živel do sedaj. Lahko spozna celo radikalne resnice, na primer to, kako rad, je mogoče, preprosto ~ sam.

Veliko stvari rada počnem, a še vedno se najraje srečujem s svojimi klienti, v majhni, intimni, preprosti sobi, v polju, ki spreminja nevidna življenja zares. Tam jih spreminja brez nastopov, velikih besed, obljub in sprenevedanj. Tam se ne izmučim, ker resnični stik ne izmuči. Resnica me ne izmuči. Mene izmuči svet tam zunaj, ravno obratno. A se tudi temu več ne pustim, svoje posebnosti sem začela sprejemati, svoje moči videti kot moči in si jih drzniti živeti s polnim srcem.

Včasih me kakšen klient prestrašeno vpraša, če bom nanj pozabila. Svojih klientov nikoli ne pozabim, tudi, ko ti odidejo. Zgodbe gredo z menoj v grob, se pospravijo, a na nek način z menoj živo živijo. Čez mene živi množica ljudi, mogoče zato nisem nikoli zares čisto sama. Včasih se vprašam, kam gredo, v kateri predal, ker je teh zgodb in tujih čustev res veliko. A vse bolj se počutim kot voda, ki z njimi teče, žubori in se pretaka naprej skozi življenje.