Grožnja zapuščenosti

 

V nekaterih ljudeh tli globoka groza pred zapuščenostjo. Ta groza je lahko različnih nians in odtenkov. Ta se kaže tako, da so ljudje mnogokrat zapuščeni ali pa oni sami zapuščajo znova in znova, s tem grozijo drugim ali drugi grozijo njim ali pa se oklepajo zelo škodljivih odnosov na vse pretege, saj je bolečina samosti lahko premočna. Ta groza je trpka, težka, ne spusti, kaže se v odnosih, delovnih okoljih in na sploh v življenju povzroča hude težave, okleščenost, tesnobo, do določene mere je običajna, nekateri ljudje pa živijo z njo ves čas. Najbolj zgodnja groza, ki je najtežja in pušča največ posledic, sega v prva tri leta življenja, ločenost od mame, če je bila ta ločenost ustrezna, speljana ljubeče in z zaupanjem ali se je neustrezno razvlekla vse do poznih let. Kasneje so podobna obdobja ob koncu vrtčevskega obdobja in v času pubertete. Zgodnejše kot so poškodbe, težje je, zato še vedno velja in bo veljalo še naprej, da so prva tri leta največja popotnica za celotno življenje naprej. Tam ni časa za hitrost.

Pogostokrat se kaže naprej kot odvisnost od odnosov ali na kakšne druge načine. Gre za občutek, da notranji otrok ni bil potolažen, ko je to zares potreboval.

Ta groza se včasih v vsej svoji meri pokaže šele skozi leta terapije, saj je prej veliko tekočih tem, ki si vzamejo prednost. Lahko ostane nedostopna v globinah. Ko se enkrat zares pomiri, potolaži, se odnosi zunaj povsem razbremenijo, spremenijo, prav tako druga razmerja, na primer do dela. Ko se enkrat nagovori in predeluje ter na eni točki predela najgloblja psihološka tema, se ta spremeni za vedno. In s tem se spremeni tudi vse zunaj, vse se začne samo naravnavati.

Človek, ki je uspel trajno pomiriti te notranje strahove in v sebi ustvariti trajno varnost, postane odporen na vse zunanje orkane in viharje, v ključu trden kot skala in hkrati prilagodljiv na svet. Bolj obetavnega notranjega občutka skorajda ni. Na njem bazira karkoli, kjerkoli.***