Žensko telo kot tempelj

Ko se ženska vzljubi, ne zavrača več dobrega. Ko se ženska vzljubi, nasproten spol prepoznava radovedno, spoštljivo in z zaupanjem. Življenje preneha biti večno bojišče in telo postane tempelj zdravega razkošja. V njem uživa, ga s pozornostjo sprejema, z njim lepo in negujoče ravna, tudi v slabih časih se ne zapušča, ne zatira in tudi ne zahaja na konce in kraje, kjer njena ljubezen ne more živeti. Zna se zaščititi, ko je to potrebno in lahko počaka. Lahko je sama s seboj in tega ne prepoznava kot zapuščenost, osamljenost, saj zaupa, da bo prišel njen čas združitve. In kot takšna se lahko tudi odpre za drugega, kot lotosov cvet, ki previdno in cvetoče zraste iz blata, privabi k sebi drugi cvet, ki je prehodil svojo pot in ga kot takšnega spoštuje, ceni, prepozna za svojega.

Ženska, ki se v svoji polnosti ceni, ima končno kaj resničnega za ponuditi iz svojih globin in si kot takšna še toliko bolj iskreno želi bližine drugega, ki ni hlastanje iz obupa in ran. Ljubezen do sebe je pot do drugega. Iskrena bližina ni obupno držanje, je nekaj drugega, je takrat, ko je ženska lahko zavestna, previdna, potrpežljiva, v svoji pristnosti zares videna, občutena in v naročju drugega najdena.***