Ines Majcen ~ Sidro oceana in zdravilne misli za vsakdan

  Delovni teden se začenja in jaz polna nove motivacije za delo. Svoje delavnike disciplinirano začenjam in mnogokrat tudi končujem z rednimi meditacijami in ravno te mi poleg psihoterapije širijo srce, življenje, energijo in duha, da lahko stopam pred ljudi s čisto, prisotno energijo. V teh meditacijah se že pripravljam na delovni dan, včasih se za tren zamislim, da so moji dnevi v polnosti usmerjeni na psihične priprave, o katerih nihče ne ve, tiste podtalne, ki niso vidne navzven, a se slej kot prej nekje poznajo. Včasih kdo misli, da pride vse samo od sebe, zdravje, energija, volja, prisotnost. Ne, zadaj je veliko ~ poglabljanja, načrtovanja, treninga, ukvarjanja tudi z lastno psiho, kot trenirajo športniki, samo na druge načine. Kar predam ljudem, najprej preizkusim pri sebi, od tehnik, pristopov, smeri in vsebin. Psihoterapevtsko delo je v resnici takšno ~ edino orodje, ki ga na terapevtski uri imamo, smo mi sami. Hvala zdajšnji, bivši in vsi naslednji klienti, ljudje, posame...

  "Ko je vse možno, nič več ni nujno." Zadnje čase se sprašujem, kako mladim odraslim pomagati, da se osvobodijo "romantično sebične propagande" o ljubezni, ki jih nadleguje na vsakem koraku, jih pušča v otroških fantazijah in jim ne pomaga zares odrasti. Mnogokrat opazim, da se negotovost zavleče v odnose "daj-dam" in jih ravno ta po nepotrebnem ovira. Izbira tu, izbira tam, negotovost pa se veča in veča, saj je v odraslosti mnogokrat vprašanje, kaj je prav, kaj je dolžnost in kako prispevati, namesto kako ves čas dobivati s sloganom "samoumevno mi pripada". S podobnimi pričakovanji pa vstopajo tudi v odrasle intimne odnose, s polnimi pričakovanji o tem, kaj vse bi partner moral dati in zadovoljiti, pri čemer mnogokrat kot posledica sledijo nepotrebni razhodi, ki mogoče brez pritiskov o sodobni idealni in fantazirani ljubezni ne bi bili potrebni. Ljubezen je namreč nemalokrat ravno v nas, napaja drugega iz naše notranjosti in ga vabi v skupno uč...

  Življenje te pretaka kakor voda čez čeri in prepreke, enkrat teče tekoče, drugič se vse zatika. Enkrat je struga pretočna, harmonična in drugič povsem neusklajena. Takšni smo tudi mi, mar ne? V tebi je zakladnica modrosti in znanj, ki se je niti ne zavedaš. Mogoče se je nabralo toliko napetosti, da ta glasneje kriči in tako svojih darov ter pravega glasu niti ne slišiš. Potem se trudiš obračati to strugo, jo umetno prestavljati, zajeziti, nadzorovati, spreminjati v akvarij in se mučiti okoli nje. Za hip se ustavi, ko to počneš. Kaj počneš? Kam sploh greš? Kaj pridobivaš s tem in kaj izgubljaš? Rad bi premagal naravne zakone, že davno napisano pot. Včasih je deroča reka, ki se izlije v ocean in drugič mirno jezero ali le žuboreč potoček. Ocean je težje nositi, od nas potrebuje več moči in zaupanja, a v njem je tudi mnogo več živega, zanimivega, razkošnega življenja. Kot vse dobre stvari na naši poti. Kaj se zgodi, če se za tren ustaviš in pustiš, da se ta napetost le izlije skozi ...

  "Ta meja ni ravna črta ~ je prostor." Zadnje čase imam strašno zanimive pogovore z nekaterimi ljudmi s shizofrenimi izkušnjami. Se sprašujem, če le naletim na genialne med njimi ali je to shizofreno doživetje. Mogoče oboje skupaj. Seveda je v teh pogovorih nekaj drugega kot pozna psihiatrija. Prosti simboli, domišljija, prepuščanje, intuicija, videnja brez prostora in časa, odprt dostop nezavednega. Neverjetno sem hvaležna za ta čas. Te dni sem se z nekom pogovarjala o tem, da je ravno razcep najbližje povezanosti, povezanost je ravno tam. Nekdo s shizofreno izkušnjo mi te dni reče, da sem verjetno shizofrena tudi jaz (čeprav po uradnih merilih nisem prepoznana kot ta), ker sem za te pogovore odprta, menda se mi tovrstne pripovedi zdijo smiselne in genialne. Opažanje je realno, ker se mi takšne zdijo zares in do njih sem iskreno radovedna. Ravno ti ljudje mi mnogokrat dajo tako lucidne povratne informacije, da zadanejo bolj resnico kakor laž, saj ego tam odpoveduje in manj...

  Po svojih izkušnjah in izkušnjah mnogih žensk spoznavam, kako pomembno nam je to, da se počutimo cenjene, upoštevane, zaželene. Da se ob moškemu počutimo varne na mnogo načinov ~ in da se lahko šele v takšni varnosti in povezanosti tudi vzajemno odpremo, mehčamo in vračamo svoje zaklade. Včasih se zdi to vse tako težko, a dokler je pot učenja z nami, da premikamo medgeneracijske zaplete, dokler je resničen interes, da skupaj presegamo sebe in gradimo mostove, je upanje lahko v celoti tu.

  S svojimi klienti poleg osveščanja preteklosti vse raje krepim tudi doživljajsko predstavo o pozitivni prihodnosti. Ko se človek vsaj približno otrese zapisa preteklosti, se lažje poleg sedanjosti posveti prihodnosti, ki je lahko povsem drugačna kot poznana, stara zgodba. Varno navezane družine imajo običajno lastnost, da normalno živijo, delujejo skozi vsakdanjike, premorejo veliko optimizma, navdiha, energije, zaupanja, podpore, zdravja in drugih pozitivnih emocij in stanj, malo analizirajo, ko zagusti in se pojavijo težave, pa jih skupaj rešujejo, ne pometajo pod preprogo in se ne puščajo na cedilu. Nevarno navezane družine so drugačne. O čustvih se ne govori, čeprav je polno slabe klime, veliko strahu, težkih, lahko tudi neizrečenih konfliktov, zatikanj, obupa, veliko je izogibanja, poniževanj, molka, izčrpanosti, samote, zapuščenosti ali pretirane odvisnosti, ujetništva. To je seveda zgolj šablona, življenje je vse vmes. A dobro je imeti šablono nekje pred očmi, da sploh veš...

  Čedalje bolj se mi kaže slednje ~ Najboljša zaščita pred uničevanjem drugih in sveta je osebno zadovoljstvo. Dobro ga je krepiti, čeprav včasih zmoremo le drobec po drobec. To se spomnim vedno, ko se tudi sama ujamem v negativne emocije, da tam ne obstanem. Te mi ponujajo učenje, stik, solidarnost, tam se lahko globoko srečamo, a je ključno, da ni le to, da tam ne obstanemo, da nas nekdo sliši in potegne nazaj na obzorje. Ko je človek zakopan v svoje težave, je težko za koga koristen, saj nehote vidi le sebe, ujet v cikel in svoje težave vidi kot največje. Psihoterapija med drugimi ponudi tudi to, da človek v nekem trenutku zagleda alternative, drug zorni kot, novo izkušnjo, nekaj se sprosti ob ponujeni roki. Kot bi se vzpostavil most med dvema dušama, ki odpre upanje. In potem se še lahko odpre mnogo drugega. Osebno zadovoljstvo je zaradi narave blagosti na nek način težje dosegljivo kot slabo počutje, ki je hitro na voljo in udobno. Pa vendar, trud za boljše življenje sebe in d...

  Pridejo trenutki, ko se spomniš, kako malo je potrebno, da ti srce spet zaigra kot žuboreč potoček. Včasih se ti zdi, da je zaradi slabih dni in vsega stresa radost tako težko dosegljiva. Pa vendar je vedno tu ~ blizu, na dosegu roke. Topel objem, nekaj posluha, jutranja kava, pisane barve in jesenski vetrič v laseh.