Prazniki, resnica in nepotrebna navlaka


 

"Ko je vse možno, nič več ni nujno."
Zadnje čase se sprašujem, kako mladim odraslim pomagati, da se osvobodijo "romantično sebične propagande" o ljubezni, ki jih nadleguje na vsakem koraku, jih pušča v otroških fantazijah in jim ne pomaga zares odrasti.
Mnogokrat opazim, da se negotovost zavleče v odnose "daj-dam" in jih ravno ta po nepotrebnem ovira. Izbira tu, izbira tam, negotovost pa se veča in veča, saj je v odraslosti mnogokrat vprašanje, kaj je prav, kaj je dolžnost in kako prispevati, namesto kako ves čas dobivati s sloganom "samoumevno mi pripada". S podobnimi pričakovanji pa vstopajo tudi v odrasle intimne odnose, s polnimi pričakovanji o tem, kaj vse bi partner moral dati in zadovoljiti, pri čemer mnogokrat kot posledica sledijo nepotrebni razhodi, ki mogoče brez pritiskov o sodobni idealni in fantazirani ljubezni ne bi bili potrebni. Ljubezen je namreč nemalokrat ravno v nas, napaja drugega iz naše notranjosti in ga vabi v skupno učenje. Na sočutje se odzivajo še tako suhoparni ljudje, po mojih izkušnjah. A ravno miline in sočutja nas niso trenirali, kvečjemu to zamenjevali za "toksično čustveno izsiljevanje ali pomilovanje", ki premore drugo funkcijo.
Tveganje za odnose je danes že samo po sebi nagrada, zato mlade odrasle poskušam spodbujati v to, da delajo korake v stvarno učenje, v trajnost in odpornost znotraj odnosov, četudi boli. To je mnogokrat težko, je manjko znotraj nas, ki razbija iluzije in ponudi nepopolnost drugemu. Je ranljivo, krhko in nepredvidljivo, konfliktno. Izpostaviti se v ranljivosti in se truditi za pomembnega drugega je zmaga že sama po sebi. In ob tem mnogokrat niso prisotni občutki ugodja, kvečjemu tveganje in preraščanje na poti do boljšega sebe, pri čemer je sreča zgolj stranski produkt.
Od vseh sodobnih instant psiholoških priročnikov me te dni najbolj prepriča ravno prodorni Lacan. Naj bodo prazniki takšni.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več