Pogled naprej in treniranje predstave o prihodnosti

 


S svojimi klienti poleg osveščanja preteklosti vse raje krepim tudi doživljajsko predstavo o pozitivni prihodnosti. Ko se človek vsaj približno otrese zapisa preteklosti, se lažje poleg sedanjosti posveti prihodnosti, ki je lahko povsem drugačna kot poznana, stara zgodba.
Varno navezane družine imajo običajno lastnost, da normalno živijo, delujejo skozi vsakdanjike, premorejo veliko optimizma, navdiha, energije, zaupanja, podpore, zdravja in drugih pozitivnih emocij in stanj, malo analizirajo, ko zagusti in se pojavijo težave, pa jih skupaj rešujejo, ne pometajo pod preprogo in se ne puščajo na cedilu. Nevarno navezane družine so drugačne. O čustvih se ne govori, čeprav je polno slabe klime, veliko strahu, težkih, lahko tudi neizrečenih konfliktov, zatikanj, obupa, veliko je izogibanja, poniževanj, molka, izčrpanosti, samote, zapuščenosti ali pretirane odvisnosti, ujetništva. To je seveda zgolj šablona, življenje je vse vmes. A dobro je imeti šablono nekje pred očmi, da sploh veš, kam usmeriti pot.
V kakšni klimi si želiš živeti? Si lahko predstavljaš namen in zraven še podoživiš z vsem telesom vsa čustva, prostor, besede, sebe, energijo, barve, karkoli ti pade na pamet?
Delo z racionalnim umom brez domišljije ni dovolj, saj ne doseže podzavesti, našo prihodnost pa narekuje ravno podzavest, zato so tam zakopani zakladi.
Kadar se izgubite ali ne veste kako reagirati, se lahko vprašate ~ Kako bi sedajle ravnal varno navezan človek na mojem mestu? Bi bil ves v strahu, se anksiozno oklepal, pretirano umikal ali raje podporno komuniciral? Bi napadal, se izogibal ali raje samozavestno gradil mostove ter privabljal ljudi, ki so podobno naravnani, s katerimi lahko vzajemno gledaš sorodno smer?
In tako začnete sčasoma delovati skozi to predstavo sebe. Seveda v praksi ni tako lahkotno, a nekje se začnejo koraki, četudi najmanjši, mar ne?
Na terapijah se med drugimi trudimo vzpostaviti ravno to. Novo družinsko klimo.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več