Čustveno opismenjevanje

"Tako kot se ne znamo povezati sami s sabo, ker se tega nismo naučili v otroštvu, se ne znamo povezati niti z drugimi. Ko ne vemo, kaj resnično čutimo, ne znamo prepoznati niti čustev drugih." (Dušan Rutar)

 

Vse bolj mi postaja jasno, kako drugačen bi bil svet, če bi se skozi šolsko pot učili čustvenega opismenjevanja in razvojno rastli s temi znanji. Ožji odnosi bi bili povsem drugačni, prav pristno lahkotni. Skorajda spremenjen bi bil odnosni svet.

Odrasel človek je samemu sebi nedostopen. In kako dolga je pot odraslega človeka do svojih čustev, da jih sploh educira, prepozna in začuti, ko pa je toliko balasta pripetega na to. Kaj vse na primer ljudje v sebi pripišemo jezi, od tega, da je to greh, do tega, da je to nasilje, strah, da je ne bomo obvladali, če jo začutimo, da smo krivi, ker smo jezni, do tega, da jeza lahko živi samo v molku, skrita, da je prepovedana in slaba.

Vsi smo polni teh kolektivnih navodil in prepričanj. Na primer žalost sama po sebi potrebuje približno 10 minut prisotnosti, da se začuti in izzveni, ko je enkrat naravno tu, če je nihče ne prekinja, ne zaustavlja, se je ne ustraši, ne tolaži prehitro, ne govori zraven "ni časa" ali pa "ne smeš jokati". In iz lastne izkušnje vemo, kako odrešilna je, kakšna moč je ravno tam, ko v polnosti pride in steče skozi nas. Sploh, če je to mogoče v prisotnem in zaupnem odnosu.

Osnovna čustva so osnovna čustva, tu so in obstajajo v vseh kulturah. V vseh kulturah poznajo na primer veselje. Strah. Sram. Jezo. Žalost. Gnus.

Če je čustvo globoko prepovedano, je potrebno prepoznati obrambe in prepovedi, preden je sploh mogoč dostop do njega. Čustva so življenje. Odpoved čustvom pomeni, da smo se poslali v smrt, se odrekli motivaciji, pogonu, človeku v sebi.

Zavestno življenje nad čustvi je mogoče možno, če smo Buda. Kar pa običajno nismo.***