Druga priložnost


 

Pri psihoterapevtskem delu pogosto spremljam posameznike v procesu ločitev (pred, med, po). Preden ta odločitev dozori, je običajno preteklo veliko nevzdržnega trpljenja, poskusov, da bi šlo, čakanja, ponovnega poskušanja in še kaj. Še nikogar nisem spoznala, ki bi se ločil kar tako na lahko, sploh, če so prisotni še otroci, ki si v svojem idealu želijo starša obdržati skupaj, a tega ideala na eni točki ni več. So tudi najstniki, ki si želijo, da bi se starša že končno ločila za ljubi mir in resnico. Slabe zakone nemalokrat vzdržujejo tihe afere, bodisi fizične ali pa energetske, duševne, čustvene, včasih oboje skupaj.
Včasih kdo reče, najlažje se je ločiti. Kvečjemu je lažje ostati, kot si dati drugo priložnost življenja, saj to potegne za seboj dobesedno vse. Lahko pa ob psihoterapevtski predelavi ločitev poteka bolj blago in z več refleksije ter v večjo korist otrok.
Nekateri po ločitvi vzpostavijo nove trdne vezi, ki so lahko mnogo bolj zadovoljujoče, drugi se odločijo za samskost in vse vmes. Druga priložnost ni poraz, lahko je nova, bolj zrela faza življenja. Ločitev ni idealna rešitev, je pa mnogokrat realna in kot pravi Esther Perel, v sodobnem svetu bomo ljudje običajno vzpostavljali saj dve, tri resne dolgotrajne vezi, nekateri tudi le z enim človekom, drugi z različnimi. Ljudje dolgo živimo.
Druga priložnost je lahko včasih šele tista prava ljubezen, ko psiha posameznikov dozori, postanemo bolj pristni, celi in so projekcije bolj osveščene ter iskanje staršev iz otroštva nekoliko prerastemo. Pod pogojem, da se je človek pripravljen iz izkušenj kaj naučiti, kaj predela pri sebi, ne le slepo ponavlja staro paradigmo naprej.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več