Drugačna izbira


 

Prepoznavanje vzorcev omogoča drugačno izbiro naprej. To je poseben postopek opazovanja, ki se oblikuje tekom terapevtskih ur in ima terapevtski učinek. Prav prepoznavanje vzorca in hkrati sprejemanje tega omogoči njegovo spremembo, drugačno izbiro naprej. Ena od terapevtovih nalog je, da precizno osvetljuje te točke in jih skrbno povezuje z razvojnimi fazami. Če zraven ni vzpostavljen dober odnos, te točke ne pridejo do človeka, zato je pomembno, da se dogajajo v novi navezanosti terapevtskega varnega okolja.
Zdaj ponovno pojasnjujem terapevtski proces in se že v isti sapi sprašujem, če je to potrebno. Ni potrebno, me pa ta terapevtski potek vedno znova navdušuje. Všeč mi je terapevtski intelekt, prav tako kot izkustvo. To, ko se v človeku na enkrat nekaj zasveti, razsvetli, rodi se spoznanje, celo drugačna drža, včasih sta dve pravi terapevtski besedi dovolj, ki zadaneta bistvo. Pletenje kaosa v eno lepšo, vrednejšo, smiselno obleko, ki jo je mogoče nekega dne obleči.
Všeč mi je, da lahko te pristope približujem tudi širši množici, saj lahko razlagajo mnoge pojave naše družbe. Na primer klient začne slej kot prej svoj zunanji svet prinašati na ure, na primer strah ga je, kaj bo rekel terapevt, čeprav to na tistem mestu ni potrebno in je okolje varno. Potem se kmalu izkaže, kako strah ga je bilo ves čas svojih staršev in kako je varno okolje lahko tuje. Terapevt tako precizno zaznava, da potrebuje najprej poskrbeti za dobro varnost, preden bo mogoče sploh kaj naprej. Soočenje brez nege ni pot, brez zaupanja ni mogoča sprememba, ki se paradoksno zgodi ravno zaradi sprejemanja.
Podobno se dogaja do avtoritet tam zunaj, šefov, politikov, zvezdnikov, zdravnikov. Če kdaj preberete komentarje pod takšnimi objavami, boste videli en kup projekcij in nerealnih pričakovanj, ki so namenjene staršem in družbi v otroškem obdobju doživljanja.
Na terapiji je možnost, da se te odnose pogleda, odpira, se stopa z vsem tem v dialog, kakšna dragocenost, da lahko neki avtoriteti v varnem okolju prvič v življenju poveš, kako se je bojiš, četudi je to terapevt in kakšna dragocenost, da se lahko o tem naprej pogovarjaš, česar s starši ali šefi tam zunaj večinoma ni bilo mogoče. S tem se krepi odrasla drža, prerašča se otroška, s tem se lahko veča avtonomija posameznika in tudi povezanost.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več