Hvaležnost

"Hvala za vse možnosti, ki ste mi jih ponudili, ves vaš trud do zdaj, čas in energijo, ki ste nam jo namenili. Dragocena izkušnja. Vse dobro vam želim."

 

To je tisti moment, ko si rečeš, za to se je vredno truditi in živeti.

Opis zgoraj odzvanja točno to, kar skušam pri svojem delu omogočati in tako se me res dotakne do srca, kadar je to občuteno in prepoznamo. Čas in prisotnost. Dragocen, kvaliteten čas je nekaj, kar si zares želim omogočati ljudjem, da s terapijo pridobijo dragoceno izkušnjo zase, ki se vtisne v njih še dolgo naprej, saj je to verjetno velika osebna in poklicna vrednota tudi meni. To, kar je resnično dragoceno. To živeti, zavestno, vsak dan znova. Prav tako si želim, da ljudje prepoznajo alternative v življenju, da se jim možnosti razširijo, saj ravno manjko tega slabša duševna stanja, ko človek v stiski misli, da je ujet in da ni več različnih čustev, poti, izhodov, opcij, alternativ. Travma je takšno stanje, ne ve, da obstaja še veliko več kot le eno nevzdržno stanje.

Včasih se ljudje na terapijah zahvalijo za zares preproste stvari, ki pa so v resnici velikega pomena. To ni nujna sestavina, je pa nadvse lepa, ko se zgodi.

Hvaležnost je lahko prisiljena, lahko pa je nadvse iskrena, takšna, da jo preprosto prejmemo in si jo dovolimo prejeti, četudi mogoče kdaj ne znamo. Te dni sem prejela nekaj zahval, ki so se me res dotaknile do srca. Včasih jih znam sprejeti bolje, včasih še vedno razmišljam, kaj bi strokovno še lahko izboljšala, drugič pa se že povsem prepustim ravno iskrenim zahvalam. Te so že same po sebi dovolj. Ko včasih prebereš kaj takšnega, je to res lepo potrdilo, da to kar počneš, šteje in me dodatno motivira za naprej. Včasih je že tisti "hvala" dovolj, če ga začutiš, da je res iz pristnega srca.

Pa sem že v tej sapi hvaležna skorajda do solz, da lahko počnem, kar počnem, četudi je pot zahtevna in polna izzivov, je tudi v veliki širini tako zelo lepa. Kot najverjetneje vse zares vredne reči v življenju.***