Individuacija in jaz

 Individuacija in jaz

Podjetništva sem se lotila na povsem svoj način, čeprav zametki in navdušenje nad njim segajo ravno iz moje izvorne družine, včasih pa je ob tem notranji pritisk lahko še večji. Ko sem leto nazaj začenjala prestop na svoj s.p. in z njim proces svoje duševne, duhovne, osebne individuacije, sem ob tem naletela na različne odzive in pritiske okolice. Od pritiskov, da to ni varno, da se naj oklepam javnega sektorja, saj pa sta varnost in udobje najbolj pomembna, do teženj, da bi me v javnem sektorju na vsak način zadržali, do zavisti in vzbujanja krivde, ker zapuščam javni sektor, do dvomov drugih, kako je finančna varnost glavna in prav tako togi urnik, ki ti ga določi šef, kako potrebujem finančni načrt, kako je pomembnen tim, dobivala sem nasvete, mnogo teh in mnogo teh nisem zares potrebovala. Če sem še bolj iskrena, niti me niso zanimali. Jaz sem komaj čakala, da je ravno vsega tega že končno konec in lahko na novo zadiham, ne glede na vsa tveganja, na vse minuse in pluse. Skratka, socialnemu varstvu sem tudi sama na eni točki življenja dala zvesto srce in prehod v psihoterapijo je bil tudi zame velik korak, s postopnimi korakanji, včasih po polžje, drugič na veliko, nazaj in spet naprej, enkrat s silo, drugič blago. Iz polovičnega s.p.ja, kjer sem se tudi sama ves čas počutila na pol in s tem nisem mogla biti v celoti zadovoljna, sem letošnjo pomlad zakorakala v polno osamosvojitev, bi jaz temu rekla. Zakorakala sem na svoj način, pa saj drugače niti ne znam, tudi če bi želela, kot pisati svojo pot. Vstopila sem po žensko in z žensko, milo energijo, polno zaupanja, namesto pritiskov, tekmovanj in produktivnosti, vstopila sem z mehkimi urniki in dnevi, ki jim vsak dan znova vdihnem radost, nežnost, ganjenost, da sem točno tu, kjer sem, ker si nikjer drugje ne bi želela biti. Okolica je vnašala dvome, materialna vprašanja, ki me nikoli niso zares zanimala, mene pa je zanimalo in me še zanima čisto nekaj drugega. Zanima me navdih nad življenjem, živeti sebe in iz tega naprej, zanimalo me je, kako lahko zaupanje večam, prisluhnem svoji globoki intuiciji, ki me vodi, se poglabljam v strokovno znanje in temu sem posvečala največ časa. Zaupanju, upanju, navdihu, ustvarjanju, plodnosti, cvetenju, končno je prišel čas, da se naužijem sadov! Svojega podjetništva, ki ga bolj poimenujem svobodno umetništvo, čeprav je spojitev znanosti in umetnosti hkrati, se lotevam z veliko mero radosti, miru, plodnosti, materinskega pristopa, radovedne, prebujene in poučene ženske v sebi, ki je pospremljena tudi z disciplino, a ta ne prevlada. Moji delovni dnevi so blagi glede pritiskov, mehki, mili, živi, hvaležni, drznila bi si reči celo svobodni, polni ljubeče prisotnosti in moja pot je pot originalnosti, ljubezni in naj se takšna širi in nadaljuje v vse pore življenja. Kočno sem CELA, v dobrem in slabem in ničesar mi ne more nadomestiti točno tega plemenitega občutka, ki sega vse do sidra in globin mojega oceana, ki ni več občutek, je bit. ***

Hvala, življenje, ker si mi dalo možnost, da prisluhnem ravno tebi****