Kultura kaznovanja

 "Nisem bila kriva. Zdaj vem in čutim, da takrat nisem bila. Zato tudi kazni več ne zaslužim."

Ljudje se kaznujejo na mnoge načine. Tisti, ki čutijo kronično krivdo ves čas, mnogokrat za stvari, za katere niso krivi ali pa se počutijo pretirano krive za povsem običajne spodrsljaje in za dejanja drugih, preživijo veliko svojega življenja v (samo)kaznovanju. Bodisi si odrekajo užitek, odnose, počitek, visoko kvaliteto življenja, hrano, denar, zdravje, raznolikost, pogovor, pomoč, nego telesa, uspeh in še kaj. To se običajno odvija v nezavednem vesolju, torej proces ni osveščen. Nekega dne lahko postane del zavesti, s pomočjo terapije. Takrat se tudi navade spremenijo. Na primer človek ne pošlje več samega sebe v izolacijo, ker ga je nekdo prizadel, ampak se na primer nauči potolažiti, čeprav ga mama nikoli ni ali zapeljati sebe v konstruktiven pogovor, v povezanost ali pa v izolaciji vsaj preživi manj časa, hitreje uvidi, da to nima več smisla. Na enkrat uvidi, da samega sebe kaznuje. Kaznuje se, ker čuti krivdo, ki mogoče v neki situaciji ni več ustrezno naslovljena, ostaja pa tam iz otroških let. Na primer odrasli so se nanj v otroštvu odzvali z molkom, ignoranco, tihimi mašami, kar je običajen vzorec slovenskega okolja in nadvse škodljiv, če se redno in več let pojavlja. Prizadene še zrelega odraslega človeka, kako ne bi psiho otroka.

Klienti včasih rečejo, ko bi me starši vsaj udarili, tako pa so ves čas izvajali megleno, subtilno nasilje, mi molče sporočali kako neljubljen, nezaželjen, nevreden in zapuščen sem, kako moje potrebe niso pomembne, mogoče celo vredne posmeha, brezčutnosti, hkrati sem bil idealiziran in hkrati za to nimam nobenih besed, saj je bilo vse brez konkretnega. In to najbolj boli, ko veš, da je vse narobe, a se mentalizacija in besede niso razvile, kako bi se, saj v ignoranci ni človeškega pretoka. Ignoranca daje otroku sporočilo, da ni vreden, da ne obstaja, ni vreden niti odziva, niti besede, torej je povsem razvrednoten in sploh ni človek. V odraslosti se ta jeza običajno obrne proti samemu sebi, nemalokrat v samoprezir in kot rečemo, izredno slabo samopodobo. Nejasna megla, ki je jasno, da je škodljiva, čeprav je hkrati nevidna in je ves čas prisoten dvom ravno v to. Kazen je že lahko del vzgoje in socializacije, samo tista smiselna, ne v odrekanju ljubezni. Takšen odrasel človek bo odrekel ljubezen sebi in tudi drugim.

Človek že intuitivno prepozna, kje je ljubljen, sprejet, kje je zanj varno in dobrodošlo okolje, kjer lahko prizna napake in jih tudi skuša popraviti na smiselne načine. Včasih kdo reče pogovorno, "v trebuhu vse vem". Ljudje s travmo počnejo ravno obratno. Silijo v toksično okolje in varno navezanost prepoznajo kot ogrožajočo, na primer sočutne in prijazne odzive želijo uničiti, dotolči, ker so tako zelo nepoznani za poznano psiho in neškodljivega sočloveka želijo nehote spremeniti v škodljivega, ko jim ta pride blizu, da bi ponovili poznano zgodbo. To se običajno odvija nezavedno, redko namerno.

Obstajajo tudi ljudje, ki krivde ne čutijo. Teh običajno ni na terapijo. Pridejo pa tja njihovi travmatizirani svojci, ker niso prejeli opravičila, ko bi bilo pošteno, da ga.

Ponavljamo, ker se ne spominjamo. Udejanjamo, ker se ne spominjamo. Ko spomin dobi ustrezno mesto in nagovor, se tudi psiha obrne v drugo smer. Dojame, kaj spada k meni in kaj komu drugemu. "Talking cure" še vedno ostaja "talking cure" in ostal bo še naprej ravno to, ne glede na zakone, predpise, družbene ideologije in predpisovanje tablet za duševno zdravje, ki deluje veliko bolj abstraktno in drugače kot telesno, čeprav sta med seboj mnogokrat povezana.