Ločitev

 "Na sodišču sem bila drugačna. Nekaj je bilo drugače, nek nov pogled, drugače sem gledala na vse skupaj kot prej."

Otroci običajno doživljajo ločitev staršev kot jo doživljajo starši sami. Lahko jo tudi na svoj način, a zagotovo ima vidik, zavest staršev velik vpliv. Veliko tega je mogoče preokviriti skozi psihoterapevtski proces z odraslim in na enkrat se tudi odnos otrok spremeni. Pa tudi drug partner v procesu ločitve se. Kot je pisal Jung, največje breme za otroka je neizživeto življenje starša.

Na primer ločitev lahko vidiš kot sramoto, dramo, tragiko, celo osebni poraz (običajno je to povezano z osebno zgodnjo ločitvijo od staršev, kakšna navezanost se skriva zadaj). Varno in zavestno navezani posamezniki se običajno ne znajdejo na sodišču ali pa tam vsaj ne vztrajajo desetletje. Običajno žalovanje izzveni v letu ali dveh, lahko tudi prej. Tudi ni poanta, da vsa čustva izrazimo, če smo v preteklosti vsa zatirali. Bolj gre za zavestno zrenje, občutenje sebe, na primer, kako mi je z vsem tem v tej situaciji. Nekateri strokovnjaki skorajda silijo ljudi, da bi mogli biti ob ločitvi žalostni in jezni, intenzivno izražati vsa negativna čustva, žalovati po šabloni toliko in toliko časa. Vse bolj se mi kaže v praksi, da negativna čustva najlepše izzvenijo skozi proces blagosti, celo travma. O tem lepo piše Alenka Rebula, na primer. In da je veliko odvisno od zavesti, opazovanja svojih čustev. Nekateri so zares v krizi, nekateri pa zares niso, ravno obratno in vse vmes. Veliko je odvisno od notranjega pogleda na ločitev, kaj vse ji obesimo gor.

Na ločitev je mogoče gledati tudi na povsem druge načine, bolj osvobajajoče. Nič ni narobe s teboj, naredil si vse, kar si lahko, a odnos se je tekom let izpel in mrtvih odnosov ni mogoče več obuditi. Pa tudi, zakaj bi jih, na vso silo? Za navidezno obliko za zunanji svet, če z nekom iskreno ne želiš več nadaljevati življenjske poti v dvoje?

Izbira ločitve je lahko tehtna in najboljša možna rešitev dane situacije, kot nova pot. Kot to, da si si vzel pravico za novo, boljše življenje, ki bo prineslo več radostnega in končno razbremenilo neobvladljive napetosti. Kot čas za novo obdobje, novo, drugačno razpotje v življenju. Druga priložnost, ki ti jo je namenilo življenje. Mogoče je do sem šlo s starim okvirom, čestitke, naredil si najbolje, kar si do sem znal, zdaj pa prihaja čas za drugačne dimenzije, odnose, poglede. Mogoče pa odnosov ni potrebno vleči na vso silo, čez celo obdobje življenja z istim človekom. Danes zares dolgo živimo in normalno je, da se na tej poti spreminjamo, spreminjajo se tudi nekateri odnosi. Partnerski odnos je eden izmed odnosov, ni pa edini. Mogoče ga je lepo živeti, sprejeti, mogoče se je ločiti in mogoče je vse vmes. Nič ni boljše od drugega. Poslušaj svoj glas, tam so resnični odgovori, katera pot je zate. In običajno je tako tudi najbolje za drugega poleg tebe. ***