Mladi

 "You are enough. Its ridiculous how enough you are."


Nekateri mladi živijo običajna življenja, v običajnih okoljih, nekateri drugi ne. Običajno okolje ni samoumevno. Nekateri med nami bivajo na primer v prevzgojnem domu, nekaj časa v kriznih centrih, mogoče v materinskih domovih, pri rejniških družinah ali celo v azilnem domu, ker je okolje doma za njih nevzdržno ali pa jih okolica ne želi. Vse te pluralnosti živijo med nami. In socialni kontekst je sila pomemben, da lahko razumemo čustvovanje in vedenje mladih. Na primer ni isto, če si mlad in si priseljenec ali pa živiš tu kot Slovenec in ti na račun državljanstva nikoli nihče nič ne reče. Nekateri o svoji verski in narodni pripadnosti poslušajo celo otroštvo, ne poslušajo lepih stvari, bolj žaljivke, zbadljivke in s tem rastejo. Na terapijah se lahko to začne kazati kot introjekt. Včasih je težji od pritiska staršev. Pomembna tema.
Kaj se pravzaprav dogaja z mladimi, na sploh?
Pomoč ne vidim kot to, da jim govorimo "delaj to in to, drugače bo to in to". Na besede, če jih ne začutijo, se požvižgajo. Prav tako jih vleče zgled. Najbolj zgled. Še najmanj prazne puhlice zaležejo pri najstnikih, ki imajo od vsega v resnici najraje le tole - pristnost. Tudi ni globinski razmislek z nasveti, mnenji, "kako je bilo včasih drugače in je zdaj tako", koga to zanima? Miselna vprašanja so lahko na primer tole.
V kakšnem svetu živimo, da so mladi izgubili voljo do življenja? Kaj gledajo pri starših? Kakšen je svet tam zunaj, da je ekran bolj vabljiv? Mogoče dolgočasen, mrtev? Zlagan? Kako ustvariti več sodelovanja in manj tekmovanja? Kako razvijati smisel za igro in čustveno povezanost, saj se v takem tudi največ naučijo? Kaj je v teh dražljajih, kar tam zunaj ni, da so tako vabljivi? Koliko časa se sami pustimo manipulirati tem dražljajem? Priznamo to? Kaj lahko svet ponudi mlademu človeku, da bo ta rad živel v njem in se ne bo izgubljal v namišljenih svetovih ekranov in fantazij? Kako se pogovarjamo z njimi? Kdo sploh se? Jih kdo navdušuje nad življenjem? Je kdo avtoriteta, ki so ji pripravljeni slediti ali tega sploh ni? In da se lahko učijo naprej, četudi se zmotijo in se bodo zmotili še neskončno velikokrat, kot se to tudi mi odrasli?
Življenje ni šablona.
"Viden, slišan, občuten." Te tri besede niso tako preproste, kot se berejo. Daleč od tega. Se jih pa da učiti, ker so se naši možgani sposobni odučiti in naučiti. Mladi sami povedo, ko to doživijo. Včasih na glas. Včasih le skozi oči.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več