Moški na psihoterapiji

   

»Točno tam, kjer je sposobnost zapiranja, je ravno sposobnost odpiranja. In obratno. Odprem se lahko, če vem, da se lahko tudi zaprem.«    

                   

Na psihoterapiji imam to čast, da lahko spremljam moški svet od blizu, takšen, ki se ne kaže zunanjemu svetu, saj je tako zelo skrit ravno iskren moški svet. Skozi psihoterapevtski proces spremljam nekaj moških, še vedno manj kot žensk, a nekaj takih, ki si upajo zreti vase, čeprav jim je ravno to tako zelo težko, saj je moški ponos še toliko bolj občutljiv kot ženske obrambe. Pristati na psihoterapiji je za moškega lahko še toliko večji izziv, če sodobna ženska težko prizna nemoč v svetu zmagovalcev, kako zelo počasi jo prizna šele sodoben moški. Doživljam jih, da so do problemov navajeni pristopati s hitrimi rešitvami, nalogami, podjetno, storilno, uporabljajo tehnični in podjetniški jezik ter si s tem poskušajo razložiti odnose, kar pa pri odnosih seveda ne deluje. Tako so se naučili, nihče jih ni naučil drugače, to je njihov vsakdan. Pot do njih je mnogokrat pot preko mentala, analiz in šele nato naprej, ko, če se vzpostavi odnos neke druge dimenzije in te povabijo, spustijo v svoj resnični svet. Ni pa nujno, nekateri gredo direktno na srce in so polni ravno te tople energije, s katero pa ne znajo zdravo ravnati, čeprav jim je naravno dana. Nekateri moški so energetsko zares dobro opremljeni, s tem bi lahko premikali gore in slabo naučeni, kako to nositi, bodisi so jih zatirali ali pa usmerjali v nasilje, samo v smiselne odnose in smiselno ustvarjanje ne. Pri tem potrebuješ ves čas čuvati najbolj ravno dostojanstvo. Ženskam se včasih lažje in prej približam s občutenjem telesa, ni pa nujno. Nekateri ljudje na sploh zavračajo odnos vseh dimenzij, lahko poskusiš karkoli in jih ne nagovori. Ugotoviš, da niso prišli do iskrene motivacije za psihoterapijo, bolj se usmerjajo navzven, na psihoterapevte in hodijo od pomoči do pomoči, hkrati delajo škodo stroki, ker govorijo še drugim, kako psihoterapija ne pomaga, čeprav se je zares niti niso lotili. Človek na sploh, te potrebuje spustiti do svojega sveta, drugače tja ne posegaš, saj ga lahko s tem še dodatno poškoduješ, to se počasi in pazljivo tudi sama učim spoznavati, zaznavati, saj lahko do globin hitro, vertikalno dostopam in se učim ravno tega, kako s psiho in globinami modro, počasi, pazljivo in previdno delovati. Samo odpiranje in priklic nezavednih vsebin na površje ni nič, kvečjemu škoda.

Tekom izkustva sem spoznala, da je energetsko zelo škodljivo odvzemati ljudem naloge, ki pripadajo njim in lahko jih tudi ne izpeljejo, vsak uspeh potrebuje dovoljenje za neuspeh, šele takrat se vse spusti.

Kako zelo je prepovedano čutiti šele moškim in kako jih nihče tam zunaj zares ne spozna, kako zelo pogrešajo intimo, da bi lahko bili to, kar so, da bi imeli sogovornika, takšnega, iskrenega prijatelja. Ne podjetniškega, športnega, tehniškega. Mogoče znajo očarati, prikazati moč, govoriti o algoritmu, prinašati humor, a kako zelo tuje, nepoznano, težko jim je zares in iskreno govoriti – ravno – o sebi, o svoji resničnosti. Včasih se ti zdi, da poskušajo ravno vse to, da bi bili sprejeti in ljubljeni, čeprav jim vse to tega ne prinese. In kolikokrat so utišani, ko poskušajo ravno to, iskreno govoriti. Ko odkrivaš moški svet, plast za plastjo, lahko počasi prihajaš do globokih odvisnosti, mogoče niso vidne navzven v smislu drog, alkohola, a plast za plastjo se začne kazati nekaj drugega. Odvisnost od dela, pornografije, gledanja ekranov, spolnosti se lotevajo nadvse mentalno, v nekem svojem fantazijskem svetu, povsem odrezani od realnosti in telesa ali pa pod adrenalinom, ker živijo dnevno pod pritiski kapitalizma, dokazovanji in zunanjega sveta, kar seveda partnerke odvrača, čeprav od svojega moškega po drugi strani pričakujejo ravno to, da je uspešen in močan. In še globlje se lahko pokaže globoka poškodba na področju seksualnosti, ta je šele skrita. Če je tako zelo poškodovana čuteča energija ženske, kako zelo je ravno ta šele lahko poškodovana pri moških, ravno zato, ker je tako zelo prepovedana, neraziskana. V svoji ranljivosti pa mogoče le nismo tako zelo drugačni, lahko ji damo človeško veljavo in tu in tam. Zdravilo na zdravilo.

Pot do moške resničnosti je dolga pot, včasih ostane tudi nedosegljiva. V moški svet duševno vstopam, se poskušam vanj čim manj vmešavati in se iz njega vedno znova vračam nazaj k sebi, ravno v svojo ženskost, kjer sem naravna, kjer sem doma. ****