Napredki, zatikanja in prehod naprej


 

Včasih se lahko počutimo, da stagniramo. Mogoče se to res dogaja. Lahko se pa v resnici dogaja nekaj drugega. Prišli smo do naslednjega levela, do težjih nalog, ki od nas zahtevajo ali nove veščine ali premik iz cone udobja v izzive, ki so nam tuji, zahtevni. A ravno tam so naslednje naloge, ki jih življenje želi od nas. In tam smo budni. Mogoče se je sicer temu odreči ali nadaljevati med štirimi stenami, tudi to je mogoče, a slej kot prej nas vse doleti nazaj, saj življenje želi od nas nekaj drugega, za več budnosti potrebujemo več tvegati, se podati v naloge, kot na primer pri anksioznosti, v strahove se je potrebno v skladu s seboj podati, četudi malo in po malo, iti notri in le tako ven, spoznati zatikanja, soočenja, trenja, konflikte, odnosne naloge in tako spoznati, da tudi to preživimo, da je mogoče, celo zaželjeno, saj ljudje nismo iz stekla in tako pridobimo novo samozavest, pokončen in izpopolnjujoč občutek sebe. Ob tem lahko tudi negujemo, cenimo sebe, vse to hkrati se je mogoče učiti, pri sebi in v odnosih. Ljubezen do sebe in hkrati pogon v naloge.
Lahko hodimo tudi znova in znova na kraje, kjer nam ne uspeva, ker imamo zakopan strah pred uspehom ali neuspehom, a to je že druga tema.
Življenje želi od nas različne naloge različnih obdobij. In brez izzivov je le še mrtvilo, spanec, dolgčas, suhoparnost, zapravljanje časa, tarnanje, cona udobja v preveliki meri ubija duha, varnost je mogoče na začetni točki dovolj, a življenje je še mnogo več od tega. Pretirano varnost običajno iščejo ljudje, ki so to zelo pogrešali v zgodnjem otroštvu. Odrasle naloge pa želijo od nas tudi to, da se jim ne izogibamo v nedogled, da se v njih podamo.
Ti izzivi so lahko različni. Za nekoga je to, da zmore samoto, za drugega intimen odnos. Za nekoga je to poroka, za drugega je ravno potrebna ločitev. Za nekoga je to počitek, za drugega, da doseže kakšen delovni cilj. Nekdo potrebuje vzeti kredit za stanovanje, drug raje kaj prodati in se osvoboditi. Za nekoga je to spremenljivo potovanje, za drugega konstantnost. V tem smo individualni in prav tako so raznolika naša obdobja. Življenje pri dvajsetih ne more biti enako kot pri štiridesetih, sicer to pomeni, da se nismo prestavili, da smo se fiksirali nekje, kjer nismo več in tudi to, da se iz sprotnih preprek nismo nič kaj naučili, izpustili smo refleksijo. Škoda, škoda nas je za kaj takega.
Izzivov med štirimi stenami ni, tam pa tudi ni dobrega, če ni slabega. Sicer je lahko tam udobno, brez trenj in nasprotovanj, a s tem se tudi prikrajšamo za radovednost, preraščanje, učenje, napake, iz katerih se učimo, nemir v miru in obratno. Življenje ni mirna gladina, le to in nič drugega. Vabi nas, da gremo vanj, skozenj in ponovno naprej, saj nazaj ni več mogoče, to je mogoče le v čustveni predelavi spomina, to je že smiselno za drugačen pogled, v realnosti pa smo tisti čas že zapustili. Ali pa je tisti čas zapustil nas.
Na terapevtskih urah večkrat vprašamo - Kaj zares potrebujete ta trenutek? In kakšna je vaša naloga od tu dalje?
Preteklosti ne moreš ubežati, saj te ves čas zasleduje in se pokaže kasneje v še močnejši obliki, bodisi v čustvih ali bolezni, prav tako tam najdeš tudi vire za naprej, zato jo je dobro odpreti in predelati v varnem, zaupnem terapevtskem odnosu, hkrati pa so pred nami še nove naloge novega obdobja. In z njimi vsa darila preteklih let, dobra in slaba, prisotna v celoti.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več