Nostalgija


Dont be dead serious about your life - it is just a play (Sadhguru)



 

Včasih ljudje letamo za visokoletečimi cilji in pozabimo na drobne, majhne reči, ki jih imamo direktno pred nosom in v katerih smo mogoče nekoč znali uživati. Včasih je res umetnost korigirati to skupaj.
Hkrati berem napovedi, kako se bo tehnološko hitro razvijalo okolje v naslednjem desetletju ter kako bo prihajalo do opuščanja poznanih hierarhij. Kar sploh ni nujno slabo, bolj je vprašanje, kako to umestiti k človeku. Potem bežno zasledim še zapis, da psihologi v Ameriki uvajajo staroselske tradicije in šamanska znanja nazaj v svoje delo s predpostavko, da so zahodna znanstvena znanja duševnega zdravja preozka in je potrebno zdravstvene sisteme na novo proučiti. Sistemi pomoči in verjetno tudi vsi drugi naslednjih deset, dvajset let, ne bodo več isti kot so ta trenutek.
Hkrati klienti na terapijah govorijo o tem, kako jih svet prehiteva, da ga ne dohajajo več, izražajo želje po tem, kako se povezati nazaj z naravo in kako jih življenje praznih odnosov izčrpava in kako tam zunaj nimajo enega samega človeka za globok in iskren pogovor. Sveta, ki hiti, skorajda ni več mogoče ustaviti, se pa sprašujem, kam bomo umestili duševno zdravje. Bodo to togi, nadzorni, farmacevtski sistemi ali raje odprti, pogovorni, alternativni, celo skupnostni kotički novonastalih idej. Vse bolj mi postaja jasno, kako dragocen je terapevtski čas ljudem, nekaterim tako zelo, da si ga želijo omogočiti večkrat na teden in tako spreobračajo svoje poznane vrednote, prioritete na neko drugo pot. Veliko vprašanje je, kako bo mogoče te razcepe povezati ali se bo družba v teh pogledih povsem razdelila.
Zraven še nostalgično pomislim na preprosta druženja, ko si vzel nahrbtnik, čaj z rumom, sendvič in se podal na hrib, povsem spontano brez vsega in pustolovsko na preprost izlet. In ni se ti mudilo, na primer. No, v resnici je to še vedno mogoče obuditi, vso divjino ne več, saj smo se tekom razvoja preveč socializirali, so pa mogoči takšni vneseni trenutki v vsakdan in v določenih okoljih.
Sanjaj velike cilje in ambicije, sledi jim, zakaj ne. Razvoj je pogon. A tu in tam ne pozabi na povsem preproste, mininalistične trenutke, saj se ravno tam napaja naša življenjska radost.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več