Panični napadi

 


Panični napadi so pogosto stanje, zaradi katerega se ljudje obrnejo po psihoterapevtsko pomoč. Gre za občutek infarkta oziroma srčnega zastoja, pri čemer to ni in tudi v tem smislu niso nevarni, čeprav je občutek takšen. S psihoterapijo lahko pojenja njihova moč, postane bolj zavestna, obvladljiva, pri dolgotrajnejših obravnavah pa lahko celo povsem izzveni, ostanejo le še običajni strahovi. Spodaj se lahko skriva globoka utrujenost, izčrpanost. Ni pa nujno. Včasih se pokaže tudi kaj drugega, potlačena jeza ali anksiozna navezanost zgodnjega otroštva. To je navezanost, ki težko izpusti, ki se duši, oklepa, ne pušča svobode, prostora, ne pusti živeti in tako tudi dihati ni mogoče pretočno. Lahko pa gre za povsem situacijsko, prehodno obdobje, saj ljudje na sploh živijo pod veliko težo urnikov, opravil, čez meje zmogljivosti. In na enkrat se telo upre, ne želi več sodelovati v tem. To je nekaj poti, plasti, ki jih opažam, lahko so poti še tudi kakšne druge, vse pa obsegajo eno pomanjkanje veselja do življenja, včasih ljudje povedo, da jih ne veseli nič, čeprav bi jih moglo in ker bi jih moglo, je to le še nov pritisk in začaran krog se nadaljuje. Prisiljena sreča je bolj škodljiva kot vsaka iskrena muka. Prav tako je skupna izguba stika s seboj, drugimi in manjko prizemljitve. Kar je na "moram" običajno ne deluje, ljudem povzroča le še dodaten pritisk, ni zdravilo.

Zagotovo panični napadi obsegajo težnjo po novem načinu stila življenja v celoti, ki je življenju bolj prijazen, včasih ni dovolj uporaba dihalnih tehnik in športa, čeprav tudi to lahko pomaga, je včasih premalo. Panični napadi lahko najbolj zares izzvenijo ravno z zavestnim občutenjem, izražanjem čustev in čustvenega sveta.****

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več