Persona


Včeraj sem si ogledala čudovit film o slikarju, Juan Miro, v katerem je med drugimi povedal, da ko začne risati sliko, ne ve, kaj bo nastalo in rezultat ga vedno znova preseneti. Fantastičen odsek filma je ravno ta njegov monolog, s katerim se upira naročnikom z vso svojo svobodo. Njegov oče je vztrajal, da bi postal birokrat, a on je bil slikar, slikar je tudi ostal in drugače ni moglo biti in kot takšen je šel skozi različne družbene in zgodovinske ureditve, tudi čez nacizem, ki ga je znal preko nadrealističnega risanja tudi zaslutiti, še preden se je ta pojavil. Družbene ureditve se skozi eno življenje zares spreminjajo, a njegova persona je bila skoraj identična z njegovo avtentičnostjo, običajno pa ljudje živimo nekje vmes. Psihoanalitik Lunaček je nekoč zapisal, da genialnih ljudi ni mogoče analizirati, bi bilo narobe, če bi jih, saj so na svetu zato, da orjejo svojo pot in je sila pomembno, da pri tem niso ovirani, saj delajo nekaj večjega od posameznika za ta svet.
Persona je povsem vredu in je naš stik z zunanjim svetom. Prav tako so vredu obrambe. Brez tega v realnosti ne bi preživeli. Nekateri ljudje tega nimajo, temu rečemo duševna bolezen. Ali pa imajo samo to.
Poanta je, da persona ni preveč oddaljena od resničnega sebe, da je vsaj približno blizu. Bolj, kot je blizu, bolj smo izpopolnjeni in zadovoljni in manj energije porabimo za pretvarjanje. Pretvarjanje odvzema veliko energije, visoka cena. Dobro je imeti takšne kraje, kjer persona ni toliko pomembna. Kakšne pristne skupine. Še najbolje intimen ali prijateljski odnos. Res je lepo, ko smo lahko nekje to, kar smo in iz tega konca potujemo v svet.
Čaka me birokracija. Jaz pa pišem.***

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več