Prelomni trenutki psihoterapevtskega poklica

 »Joy is an act of resistence. So resist, resist, resist.«

Te dni se odvija pomembna prelomnica za naš poklic. Odvija se na družbeni in pravni ravni, ki ni najpomembnejša, pa vendar se vtke v kolektivno nezavedno. Del mene je ob konfliktnem dialogu, ki nastaja, potegnjen v boj za moč, dokazovanje, da bi dokazovala svoje kompetence, koliko let zahtevnega študija je za menoj, kako smo priznani na evropski ravni, koliko ur osebnega zrenja vase, vse to me vleče, a se hkrati ustavim. Pa kdo potrebuje to? To si lahko vsak prebere na uradnih straneh, zakaj bi še jaz pisala o tem. Mogoče pa nisem na tem svetu za to. Boj za moč je prežet še v feminilnih poklicih. Tekma tu, tekma tam, kdo je bolj usposobljen, kdo je bolj kompetenten. Pa koga to zanima? Pa vendar mi je od ganjenosti šlo na jok, ko sem te dni brala modre misli naših klientov, ki so se prostovoljno javno izpostavili in zapisali tudi »hvala, ker se borite«. Njihove misli so bile tako zavestne, prebujene, da sem si rekla, to so se zagotovo naučili misliti na psihoterapiji, saj se ne pustijo več manipulacijam in pišejo iskreno iz srca. Potem si pišem še s kolegico psihoanalitičarko, kjer se ponovno strinjava – »samo ljubav nas bo rešila«. Pogovarjava se o tem, da je ženski naravna ljubeča energija, ne pa boj za moč. Ob tem mi pošlje čuječe slike narave in ljubeče trenutke s svojim partnerjem, da se še bolj smejiva. Hkrati me doletijo zapisi o tem, da bo psihoterapevt poleg dobre osebne predelave odnosnih tem potreboval osvajati tudi veščine zen budizma, saj sodobnemu človeku manjka ravno tudi duhovna izpolnjenost življenja. Eno z drugim. Mogoče pa življenje ni naše, vaše, ampak prihaja nekje iz nas. Zanimivo, sem se ravno te tedne obračala v zen budizem, začel me je bolj in bolj interesirati. Ob teh prelomnicah se zavem, da so vedno nekako izzvenele in tako bo tudi tu, kar iz nekje začutim velik mir in ravno včeraj sem se zavedala, ob ganjenosti po popoldanskih psihoterapevtskih urah, da bi ta poklic izvajala ne glede na vse družbene zahteve, četudi ga prepovejo, me to ne bi ustavilo. Izvajala bi ga v radosti in naprej. In ljudje bodo prihajali še naprej. In izvajala, krepila in razvijala ga bom še naprej in naprej. Boj za moč ne bo pot, vsaj ne tista, ki zares zdravi. Opuščam jo, spuščam jo, ljubezen do psihoterapevtskega poklica ostaja in je vsak dan večja in bo ostajala ne glede na vse potrditve in nasprotovanja, ki na tej poti prihajajo. Hvala klienti, hvala strokovni sopotniki različnih profilov, ker se z vami lahko vsak dan znova učim, kaj v življenju zares šteje.****