Pretočnost

 


Pretočnost je zanimiv pojav, običajno pa se ljudje veliko zatikamo, ustavljamo, ponavljamo iste fraze, ne spustimo in skladiščimo. Ravno danes sem brala članek, ki pojasni "flow" kot največjo srečo in ga opisuje kot stanje zavesti, ko smo najbolj pri sebi in tudi navzven performamo tako, gre za izkušnjo, ko smo povsem predani neki nalogi, na nek način se v njej izgubimo in naloga govori skozi nas. Lahko bi rekli tudi "being in the zone".
Kdor je to doživel ali doživlja redno, lahko čuti, kako zdravilna je zares ta polna prisotnost, gre za povsem spontan občutek celega telesa. Na primer umetniki to mnogokrat doživijo.
Če nismo spočiti in utripamo le znotraj preživetvenih strategij, takšna stanja težje dosegamo. A do neke mere so lahko dostopna vsakemu posamezniku.
Ljudje včasih želijo s silo priti do boljšega duševnega zdravja. In tako se frustracija še veča, saj so zares najboljši premiki ravno spontani, ko je polje ovir dovolj odprto. In včasih je za pot do tja potrebne veliko potrpežljivosti.
Naša psiha ne pozna bližnjic in prehitevanja, tudi je ne zanimajo delovni pristopi, ki smo jih navajeni drugje. Od nas potrebuje obilo potrpežljivosti, nege, strpnosti tudi do bolečine, blagosti, stopica malo nazaj, do spoznavanja svoje zgodbe in od tam spet naprej, korak po korak, četudi včasih po polžje. V drobnih premikih se lahko odkrije velika razsežnost za naprej. Ravno tam. Dokler te v veliki meri preganja preteklost, življenje v sedanjosti in vizija prihodnosti nista mogoči.
V vikend grem s polnim srcem od preteklega tedna, s spuščanjem preteklih dni, z zaupanjem in z notranjim dovoljenjem za počitek, ki ne pomeni nujno spanca, ampak nekaj, kar mi blagodejno služi, kjer lahko tudi prejemam, z zavestno in počasno preusmeritvijo v povsem druge dejavnosti, ki sem jih živela čez teden. Temu se med drugimi reče tudi nega duševnega zdravja in pazljiva skrb za sebe.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več