Psihoterapevtska drža

V vseh nas je faraonska težnja, vprašanje pa je, kaj z njo počnemo. Psihoterapevtska drža v osnovi ni faraonska drža.

 

Psihoterapevti smo se trenirali, da pred seboj v klientih ne vidimo nemočne podložnike, paciente (beri nebogljene otroke), številke, diagnoze, ampak vidimo nekaj drugega. To ne pomeni, da se odrekamo avtoriteti, samo nekoliko drugačna je.

Pred seboj najprej vidimo enakovredno odraslo človeško bitje s svojo, unikatno zgodbo, ki jo je potrebno šele spoznati, skozi odnos in proces. Duševno bogastvo, ki se v zaupnem okolju odpira in odpira, na neki točki besede kar tečejo. Nikoli ne vemo, kako se bo ura odvijala in končala, saj nas bolj zanima pristnost, odpiranje prostora samega in v takšnem prostoru se lahko človek počuti resničnega, nagovorjenega, videnega, občutenega. Takšna izkušnja je že sama po sebi zdravilna. In ustvarjalna. Zavedamo se, da človeka, ki sedi pred nami, ne poznamo. Vidimo človeka, ki potrebuje sočutje, čas, prostor, razvojno uglašenost in hkrati tudi kot nekoga, ki zmore. Potem počasi spoznavamo njegove individualne zaplete, potrebe, hotenja, pred nami se odpira cel svet in pred nami sedi nekdo, ki ima sposobnost okrevanja, sposobnost čutiti, misliti in duševno napredovati in to brez nadzora, birokracije, obsojanja, ukazovanja, pametovanja in podobno. Če te sposobnosti ne bi imel, ga tam ne bi bilo, saj na uri ne bi zmogel sedeti, bodisi zaradi okvare možganov ali česa drugega. Dokler prihaja, to sposobnost ima.

Klient ima dovoljenje, da tekom procesa preraste tudi samega terapevta.

Prav tako ni med nami miza, uniforma, diagnoza, tudi zvezek večinoma ne. Dva udobna stola, prijazen prostor in zaupanje, ki se počasi gradi ter notranje, globoke terapevtske veščine, pridobljene skozi dolgo pot psihičnega in teoretičnega treninga in sprotno učenje, ob človeku, s človekom. Vse, kar ima terapevt tisti trenutek, je samega sebe in hkrati se ravno v tem izgubi, saj je najboljša terapevtska ura takrat, ko uspe terapevtu postati "nihče", namesto "nekdo". Včasih nam to uspe bolje, odpirati takšen prostor, včasih slabše, ker smo tudi terapevti le ljudje, nikoli ne bomo povsem odprt in izpraznjen prostor, a kadar takšna drža zares uspe, se zgodi resnično srečanje, osvobojeno uporov in odporov. To je nekaj najbolj medosebno čudovitega, kar je mogoče doživeti, ko se zgodi.

Pravila in meje seveda so, lahko tudi precej stroge, samo iz nekih drugih okvirov. Brez okvirov ni mogoče delati vsebine, a večja kot je hierarhija, večji je upor. Bolj kot je odprto in dialoško, manj je upora.

Na nek način vodi sam proces in terapevti ob tem imamo moč, a se ji na nek način tudi hkrati paradoksno odrekamo. To ne pomeni, da se zgodi obrat, podrejanje klientom. Daleč od tega, terapevtska drža je pokončna, zavestna, čvrsta, hkrati senzibilna, mehka in dostojna, naučili smo se ceniti sebe, a ne tista - bojevita za prestol in oblast. Se pojavi in se zaradi introspekcije in redne supervizuje tudi hitro lahko zazna, pospravi, spreobrne. Ljudje so vabljeni in pozvani, da odprto in tekoče govorijo o čemerkoli, tudi o samem terapevtu in terapevtskem procesu, saj je to že samo po sebi kurativna izkušnja. Lahko pa tudi molčijo v tišini, če to potrebujejo.

Ko sedi človek pred menoj, sem do kosti in še čez prepričana, da je vredu že takšen kot je, da je ravno v njem zdravilo, polno še neraziskanih zakladov, ki čakajo na oživitev in da bo slej kot prej duševno napredoval. To ni hotenje, to je prepričanje. Po navadi se tako res zgodi.***