Psihoterapevtski imamo radi svoj prosti čas


 

Psihoterapevti radi ob prostem času čuvamo svojo energijo za bližnje in za kliente. Radi hodimo tudi na kotičke, kjer si jo lahko polnimo, prejemamo, kjer je prostor tudi za naše blagostanje, si vzamemo svoj prostor, saj delovni prostor čuvamo za kliente, za njihove teme, vsebine in smo tam skrbno prisotni zanje.
Ob prostem času se radi zabavamo, počnemo preproste stvari, ki so kontra od poklica, saj se zavedamo, da možgani potrebujejo raznolikost in kako so meje ključne, pomembne. Da bi intimnost delili z neznanci kar nekje ali prisluhnili intimnosti neznancev ob prostem času načeloma nimamo želje početi. Poslušanje problemov kar vse povprek ob prostem času ni naša dolžnost. Nemalokrat tudi prikrijemo svoj poklic, na primer na potovanjih.
Nemalokrat iščemo tudi kotičke samote, narave, pustolovščine, odmika, stran od ljudi, včasih se tudi nimamo želje kaj resnega pogovarjati. Na terapevtskih urah smo lahko tudi precej drugačni kot smo privatno. Tako skrbimo zase, tako so nas usmerjali tudi skozi študij in hvaležna sem za to. Kakšen profesor nam je kdaj rekel, ne živite preko zgodb klientov, živite svojo, predvsem pa pojdite kdaj na žur. V kolikor tega ne počneš, lahko izgubiš stik z normalnostjo, običajnostjo. Človeku danes manjka intimnih, čustvenih, zaupnih terapevtskih pogovorov, jaz imam tega na pretek, manjka mi kvečjemu sprostitve, humorja, zabave in preprostih izmenjav na sploh. Rada se družim z ljudmi, ki o psihoterapiji ne vedo ničesar in jih to tudi ne interesira.
Svoj poklic imam nadvse rada, o njem se rada pogovarjam s kolegi iz stroke, ravno tako pa imam rada svoj prosti čas, dopust, zasebnost, pozitivne ljudi v privatnem življenju in lepe, preproste odnose, zelo malo intimnih, več oddaljenih.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več