Šibka samostojnost odraslih


 

V severnih državah otroke hitro potisnejo v samostojnost, na jugu so močno vpeti v družinsko povezanost. Težko rečemo, kaj je boljše in kaj slabše, verjetno odvisno od posameznika in vse vmes, načeloma pa človek potrebuje tako povezanost kot tudi avtonomijo. Bolj se mi zdi pomembno razumevanje.
Šibko samostojnost lahko vidimo tudi v Sloveniji, na primer mladi odrasli mnogokrat niso izpuščeni v svet z zaupanjem in spuščenimi rokami. Takšni otroci težko odidejo od doma v samostojnost, saj jih ves čas preganja nekakšen dolg do staršev, ki ga morajo opraviti, da ti ne ostanejo v praznem gnezdu, ker ni pravega zaupanja, da se bodo tam dobro in samostojno znašli. Dovoljenje za samostojnost nima ne starš in tudi ne ta mlad odrasel človek. Mladega človeka začne to vse bolj dušiti. Na terapijah skorajda vse v njem kriči: "Mama, izpusti me v svet, da zaživim po svoje, s svojimi napakami, do katerih imam pravico, s svojimi odgovornostmi, ki jih bom speljal, zaupaj mi, daj mi dovoljenje, da lahko, samo izkušnje potrebujem, svoje, ne tvoje."
Tega dovoljenja mnogokrat ne dobijo. Terapija je kot nekakšen vmesni člen, zelo primeren za ta obdobja, ki danes nimajo več iniciacije. Na nek način je ta prehod študij, a nisem sigurna, če se z njim prehod v polno samostojnost zares izpelje.
Razvojna faza mladih odraslih je, da se poleg ostalega tudi finančno in stanovanjsko osamosvojijo. Nekateri tega ne zmorejo speljati, čeprav si želijo, saj jih vleče na družino čustven dolg krivde in bremen, ki ga nosijo na svojih ramenih, čeprav ne pripada njim.
Nisem še spoznala odraslega mladega človeka, čeprav sem govorila z mnogimi, ki si na eni točki ne bi naravno želel osamosvojitve, saj mu to narekuje njegov naravni razvoj. Dokler le pazi na svoje starše, čeprav to ni njegova naloga, a jo je sprejel že v otroštvu, svojih razvojnih faz ne more zaživeti.
Od odraslih potrebuje vse prej kot to, da ga ti držijo nase. Potrebuje videti, da zmorejo zadovoljstvo tudi brez njega, da ni njihov center, njihov dolg, da mu je dovoljeno raziskati še druge odnose in kraje tam zunaj, ki so lahko tudi nadvse drugačni, da se lahko zmoti in iz tega uči in da lahko sam izbira, kdaj se vrača po objem v svoje domače gnezdo, če sploh.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več