Sodobni človek je zlomil svoja krila

 

Začne se tam, med 30im in 40im letom, pri nekaterih prej, pri drugih kasneje, pri nekaterih nikoli. Človek se na enkrat zave, da to, kar je do sedaj živel, ne deluje več. Prizma se je izpela. Lahko ima, lahko ima veliko, a sluti, da to »imeti« od tu dalje ne bo več pot. To je boleče spoznanje. In kljub temu, čestitke, prvo odraslost si opravil, mogoče celo uspešno, za kar si je treba čestitati. To spoznanje, da tisto obdobje ne deluje več, je le korak v naslednjo fazo. Kako pa lahko kar vse zamenjaš? Celo sliko življenja? Mogoče niti ni potrebno. Bolj je vprašanje, kako v to staro prizmo integrirati novo. Nekateri odkrivajo druge plati življenja že prej, na primer kot študentje, zlomijo se pod pritiski že tam in včasih, ob ustrezni pomoči že takrat na novo zaživijo, mladi možgani so zelo prožni, dovzetni za dobro in za slabo. Potem so tu še rojeni pesniki, tenkočutni in čuteči, njih še niso zlomili, so pa prikrajšani za kaj drugega.

Na enkrat se človek zagleda v ogledalo in podoba, ki jo živi, mu ni več všeč. Zasluti, da obstaja nekaj drugega, kar rabi spoznati. Da je živel lažni self, družba je pričakovala, hotela tako. In tako začne spoznavati. Sebe. Pove, da je prazen. Izpraznjen povsem in v celoti. Živi, a je mrtev. Nič več ne čuti, smisel je že davno izzvenel. Ima in hkrati nima, ker v tem »imeti« ne zna živeti. Potem na drugi strani slišiš osebo s psihozo, katere svet je pa iskren, tako zelo tenkočuten, a se ne zmore zaščititi pred vdori sveta, bere starše, terapevte, psihiatre, svet in o vseh lucidno spoznava resnično sliko. Včasih se ljudje v poklicih pomoči tega bojijo, ravno te iskrenosti, a ni se česa za bati, »med iskrenimi ljudmi, so preproste vse reči, jasne kot beli dan.« In kako lažje je dihati v takšnih odnosih.

Če si prišel na to razpotje življenja, v resnici nisi v tragiki, le novo obdobje prihaja. Odpri se zanj, vsaj malo, pospremi ga s tolerantnostjo do sebe, da si do sem naredil najbolje, kar si znal, zdaj pa je čas, da ga prevetriš. To lahko počneš na različne načine. Sprazniš nahrbtnik skozi psihoterapevtski proces, tam obudiš davno pozabljena čustva, obudiš davno pozabljene potenciale, lahko zreš vase tudi na druge načine, če imaš dobro introspekcijo, običajno pa je težko brez druge osebe poleg. Potem so tu še čuteči pogovori, vsakdanji, če imaš to možnost, mnogi nimajo in ostajajo zaprti v svoji osamljenosti. Osamljenost ni samota, je nekaj drugega, je to, ko ne moremo biti resnični ob ljudeh, ne moremo z nekom spregovoriti, kaj je zares v nas. Lahko tudi začneš skrbeti za skupnost, mogoče na začetku pomagaš patološko in iz pozicije žrtve, a tudi to se enkrat lahko preusmeri v večjo radost. Potem so tu še vzhodne prakse, meditacija, ki jo vidim kot nadgradnjo vsega tega, saj se včasih zatakne pri čustveno odnosnih temah in travmi, če ta ni bila nagovorjena, da bi jo človek znal zavestno zreti. In umetnost, pot skozi umetnost te pelje do sebe.

Podobno obdobje prevetritve lahko pride tudi kasneje, ko doma ostane prazno gnezdo. Tema za kdaj drugič.****