»SRCE NA SRCE« ne pozna nobene diagnoze

 »Know all the theories, master all the tehniques, but as you touch a human soul be just another human soul.« (Carl Gustav Jung)

Med študijem sem imela možnost spoznati delo evropsko priznanega psihoterapevta, ki je s svojim pristopom počel nekaj čisto nepredstavljivega, kar se niti ne da opisati, bilo pa je nadvse učinkovito, zdravilno. Bil je energetsko opremljen in intuitiven v čisto posebni obliki pristopa do zdravljenja in skorajda osvobojen strahov. Takrat sem si rekla, to bom jaz razvijala, to manjka temu svetu! Očitno je ravno s tem segel do mojih korenin in tam ostal, saj veliko mislim na njegove usmeritve, ki se mi v resnici in praksi kažejo kot vse bolj smiselne. Med drugimi je povedal tudi to, da s takšnim pristopom lahko dosežeš vsakega in delaš z vsemi, ne glede na diagnozo. To je pristop, če ga prevedem v pogovorni jezik, utelešen pristop »organizem na organizem«, »srce na srce«. Ta jezik vsi razumejo in se nanj tudi odzivajo. Diagnozam pri svojem delu ne dajem velikega pomena, razen kolikor jo omenijo ljudje sami, niti ni v mojem dometu, saj je toliko drugih bolj živih razsežnosti pri človeku, ki lahko zdravijo samega sebe, čeprav paradoksno, ravno diagnozo običajno hitro prepoznam, začutim, a iz neke druge ravni in me kmalu ne interesira več, saj ne vem, kaj bi si z njo lahko pomagala, ko pa je vsak posameznik tako zelo svoj in ga je potrebno šele spoznati in on potrebuje spoznati sebe, svoje zmogljivosti, ki so lahko premične, ne ostajajo ves čas iste. Pri težjih diagnozah pa s poglobljenim odnosom odkrivam še nekaj drugega. Da se je ta v človeka naselila kot stigma in ga omejuje tudi takrat, ko bi lahko bil bolje, saj je tako zelo prepleten z njo. Včasih ne moremo naprej ravno zaradi velike količine tablet, ki lahko omejujejo bolj kot samo psihično stanje. To lahko zaznaš preko uglašenega in intuitivnega dela z organizmom in včasih povedo klienti sami. V resnici je zdravilno ravno ukvarjanje izven diagnoze, beyond, početi nekaj drugega od tega, saj je tega že polno in predvsem ljudje s težjimi diagnozami poslušajo ves čas ravno to, kako so tablete potrebne, kako so omejeni in bodo omejeni za vedno, pravzaprav jim je odvzet ves prostor samoraziskovanja, kaj v resnici zmorejo. Tako na obravnavo že dlje časa prihaja oseba, za katero so drugi pomembni predvidevali, da ne bo hodila, a hodi. Hodi redno, vztrajno in tudi znotraj svojega dometa napreduje, kar je razvidno tudi iz izvida. Nekje na sredi procesa je dozorelo, da se o diagnozi ne pogovarjava več, za to so se našle bolj podporne besede kot je na primer »doseganje posebnega stanja zavesti«. Na človeka, še tako poškodovanega lahko gledaš iz mnogih plati in ravno ta pogled ustvarja veliko njegovih pomembnih korakov naprej. Ljudem, ki izstopajo iz družbe, se lahko sočutno čudiš, jih imaš rad in tako začnejo kmalu čutiti sebe ali pa jih pospravljaš v okvire in koncepte, včasih pa je pot za sodelovanje v družbi tudi nekje vmes. Duše ni mogoče ujeti v kalup, formulo, ne v diagnozo ali recept, saj presega družbo, njene koncepte in njen čas. In diagnoza je koncept družbe, ki lahko kdaj in kdaj omogoča pomoč, podpre, če je za človeka smiselna in mnogokrat lahko človeka zgolj omejuje. Naše delo ni omejevanje in krepitev strahov, vsaj ne v tem smislu, čeprav so meje vedno tu. Naše delo je razpiranje kril v zavetju zaupanja.****