Starši in otroci

 Pomagajoči, ki ni nikoli izkusil globokega veselja do življenja, ne zmore izvleči iz trpljenja mladega trpečega človeka.



Hkrati se te dni pogovarjam o tem, da se je pogovarjati včasih sila težko, brez pogovora pa še toliko težje.
Kadar starši želijo na psihoterapijo napotiti otroke, poskušam v to vpeljati starše, saj konec koncev veliko prihaja od tam. Nemalokrat se posredno spremeni tudi vedenje otrok. V mojih očeh majhni otroci potrebujejo šolo, starše, skupnost, v izjemnih primerih kakšno specializirano strokovno podporo, nekoliko drugače je pri najstnikih, ki se počasi osamosvajajo. Te izjeme pri otrocih so na primer spolne travme, a tudi pri teh je ključna okrepitev staršev, saj se bodo oni naprej pogovarjali, podpirali, negovali poškodbe znotraj družine.
Starši večkrat rečejo, da jih otroci utrujajo, pozabljajo pa, koliko brezpogojne ljubezni jim dajejo ravno otroci, ko se ti stiskajo k njim, iščejo podporo, ljubezen, prisotnost. Toliko spodrsljajev kot so zmožni oprostiti otroci staršem, ni zmožen nihče. In radi jih imajo, ne glede na vse. Druga pesem je kasneje, ko na primer ti otroci odrastejo in spoznajo, kako slabo so jih odrasli spoštovali. Včasih z njimi v odraslosti zaradi teh bremen pretrgajo tudi vse vezi.
Včasih rečejo ljudje tudi to, da so odnosi utrujajoči. Vprašam se, na kakšen način se postavljamo v odnose, da so ti utrujajoči, namesto vir vzajemne podpore in energije. Utrujajoča so potlačena čustva. Utrujajoč je način, kako se mi vanje postavljamo. Koliko znamo dati in tudi prejeti, si vzeti, negovati vzajemnost, koliko razumemo svoje meje, trigerje, koliko lahkotnega in pozitivnega je v nas, kar lahko ponudimo ali je vse le ena sama negativa, izčrpanost, pritoževanje, praznina, prezir do sebe, brezmejnost, nejevolja, napor, breme, teža. Konec koncev smo odnos mi sami. In včasih je pravo olajšanje priznati tudi svoje meje, da nek odnos ni za nas ali pa smo na sploh raje sami.
Odnosi niso smetišče in kanta za smeti, kamor odlagamo ves srd in napor, ki se nam je tekom dneva ali kar življenja nabral in zasidral v srce. Lahko bi bili naša največja zakladnica za zdravje in svet, mnogokrat pa je ravno obratno.
Odnosi so nekaj, kar je potrebno skrbno čuvati, negovati in če tega ni, je mogoče bolje, da takšnih odnosov ne živimo in se raje najprej obrnemo k sebi ter poiščemo nove pristope znotraj terapevtskih okolij, kjer se naučimo svoje rane prepoznavati, nositi, jih postavljati v dialog, ne metati v druge in se od tam pospremimo ven v zunanji svet.
Naša notranja perspektiva odzvanja in narekuje odzive tam zunaj.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več