Stres kot naš sopotnik


 

Stres je pojav, čemur se ne moremo izogniti, saj ne živimo na Luni. Obstaja pa ob tem velika raznolikost, kako se na stresne dogodke odzivamo. Nekateri stresorji so univerzalno zahtevni (selitve, ločitve, poroke, večje izgube, itd.), četudi so lahko v splošnem pozitivni dogodki, na primer prehod na boljše delovno mesto. Pozitivni dogodki sami po sebi ne prinašajo pozitivnih emocij, nemalokrat je lahko ravno obratno.
Pri stresu, ki presega naše zmogljivosti, lahko začnemo opuščati zahtevne naloge, jih manjšati, lahko pa počnemo nekaj drugega, večamo kapacitete za prenašanje stresa. To lahko počnemo na različne načine, eden glavnih je pridobiti nove notranje psihične veščine, spremenjen pogled na situacije, v katerih se znajdemo in pridobivanje psihične odpornosti, tudi distance, frustracijske tolerance, skratka notranjih virov moči. Lahko tudi razvijamo drugačne hobije, prostočasno sprostitev, a tudi vse to običajno ni mogoče, dokler nam notranja dinamika ne dopušča sprostitve in se ne naučimo na novo ravnati s seboj.
Včasih se stres sam od sebe olajša, ko razrešimo določene notranje ali zunanje psihične konflikte, ki so nas vrsto let razjedali in bremenili.
Stres je lahko tudi pozitiven, nas energizira, motivira, usmerja do cilja, prinaša nove izzive, nima nujno le negativnega prizvoka. Negativen je, ko sprostitev ni več mogoča, ker je tako zelo kroničen, da se v njem povsem izgubimo in nam je ravnovesje vse bolj oddaljeno. Včasih se telo samo uravnovesi, če mu le dovolimo prosto pot in zaupamo v njegovo naravno danost.
V prenašanju stresa smo zares različni. In v tem se lahko tudi krepimo, spreminjamo, drugače krmarimo skozi življenje. Z opazovanjem svojih stanj nekatera stanja izzvenijo že sama po sebi ali pa so lažje sprejemajoča.
Stres je lahko kdaj naš nasprotnik, lahko pa tudi naš sopotnik. Lahko krmarimo, celo polzimo skozenj in še vedno ohranjamo zdravje, igro, radovednost, stik in celo ob tem večamo naloge ter odgovornosti. Povezanost je mogoča.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več